Današnja objava gre k začetkom oziroma koreninam moje kuhinje. Namreč, ko sva začela z mojo živeti na svojem, je bilo kuhanje nujno zlo, zato so bile na jedilniku jedi, kjer za kuho nisi porabil veliko časa. Navduševale so naju azijske jedi, kjer si lahko v zares kratkem času pripravil hitro kosilo in ena takšnih je bil sigurno zelenjavni curry.
Cca 20 let ali še malo več nazaj je bil na televiziji zelo popularen kuhar azijskih korenin Ken Hom in kot velikemu navdušencu nad azijsko kuhinjo sem za darilo dobil tudi njegov vok oziroma Ken Hom wok. Se še spomnite tistega majjhnega azijskega možakarja, ki je v tekoči angleščini poskrbel, da so ljudje po svetu začeli malo bolj kuhati azijske jedi?
Čeprav je moj vok v uporabi že zares dolgo, je še vedno videti skoraj kot nov. Celo na indukcijski plošči deluje odlično, lahko bi rekel da celo še bolje kot prej na plinu, saj se na indukciji skoraj v trenutku segreje na zelo veliko temperaturo in zato mi ni težko v nekaj minutah pripraviti jedi, kot sem jih že omenil v objavah Brokoli v česnovi omaki in Bok choy s česnom in ingverjem.
Ker v tistem času trgovine še niso bile tako založene z različnimi azijskimi začimbami in omakami, sem kot ponavadi improviziral in iznašel neke vrste ponarejeno curry omako, ki je bila v tistih časih ena najinih najljubših jedi. Takrat še nisem tako gledal na zdravo prehranjevanje, zato mi je bilo čisto vseeno koliko kalorij ima jed in ali je zdrava ali ni. Važno je bilo, da je bila dobra in da sem se pošteno najedel.
Ker pa imam zadnje čase neke vrste nostalgijo na jedi, ki sem jih včasih pripravljal in jih zaradi mojih odločitev ne morem več pripraviti kot sem jih ponavadi, iščem načine, da pripravim te jedi na način, ki mi sedaj ustreza. In tudi pri tej ponarejeni curry omaki, sem našel način, ki se lahko kosa s tisto, ki sem jo včasih pripravljal. Kot recept bom predstavil način, kot ga pripravljam sedaj, na koncu pa bom predstavil tudi staro verzijo s piščancem, s katerim sem navdušil skupino študentov, ki so bili ljubitelji azijske hrane in niso vedeli, kaj bi poceni in na hitro pripravili, da bi se nasitili. Še sedaj se spominjam srečanja z njimi dve leti kasneje, ko so mi povedali, da je po študenstkih domovih vsak teden vsaj enkrat dišalo po tej jedi.
