Presna torta Yin Yang

Tale tortica pa je nastala čisto slučajno oziroma skoraj po neuspelem poizkusu.

Znanka me je prosila, da bi imela presno tortico ampak polovico čokoladne in polovico jagodne. Ker nisem hotel delati dveh tort naenkrat in jih potem rezati na pol, sem se odločil, da poskušam narediti v enem poizkusu celo tortico. Za pomoč sem si pripravil trak pvc folije, s katero sem po polovici pregradil tortni model in ga fiksiral s ščipalkama za perilo. Ko sem začel vanjo zlivati čokoladno in jagodno maso, pa se je pvc folija upognila v čuden položaj. Na začetku sem se zasekiral, nato pa ugotovil, da pa bo tortica izpadla še boljše, saj je nastala oblika podobna znaku Yin Yang.  Tortico sem ohladil, nato pa previdno odstranil trak in nastala je presna tortica podobna znaku Jin Yang brez pik. 

Spodnja plast
- 200 gramov mandljev
- 125 gramov datljev
- 50 gramov kokosovega masla
- 2 žlici vode

Čokoladno lešnikova plast
- 100 gramov lešnikov
- 125 gramov datljev
- 2 polni žlici presnega kakava
- 75 gramov kokosovega masla
- 2 žlici agavinega sirupa
- 2 žlici vode

Jagodna plast
- 120 gramov indijskih oreščkov
- 300 gramov jagod

- 75 gramov kokosovega masla
- 2 žlici agavinega sirupa

Mandlje, lešnike, indijske oreščke in datlje čez noč namakamo v vodi.

Za spodnjo plast v blenderju zmeljemo sestavine navedene zgoraj za spodnjo plast. Raztegljiv tortni model nastavimo na premer 24 cm in nastalo maso razporedimo in zravnamo da nastane cca 1 cm visoka plast. 

Tortni model razpolovimo s trakom pvc folije v željeno obliko.

Nato v blenderju naredimo čokoladno lešnikovo maso in kasneje še jagodno maso. Obe masi istočasno vlivamo v tortni model in pazimo, da se trak pvc folije ne prevrne. Proti koncu vlivanja obeh mas, pa tudi pazimo na višino, da so plasti v isti višini,  ko končamo vlivanje. 

Tortico hladimo v hladilniku najmanj 2 uri, nato pa previdno odstranimo trak pvc folije in pustimo, da se plasti počasi združita. 

Na koncu je nastala prav zanimiva izvedba presne tortice, pa še nekaj novega sem osvojil

. 

Pita z robidami

Čeprav izdelujem veliko sladic pa vedno pazim, da vanje ne dajem preveč sladkorja. Še najboljše  so mi sladice, ki potegnejo na malo bolj kiselkast okus, saj s tem dajo potrebno svežino sladici. Ker letos nisem imel  sreče z malinami, pa imam več sreče z robidami. mogoče so mi robide celo ljubše, saj me spomnijo na moje mlade dni, ko sva jih z očetom hodila nabirat.  Tudi sedaj imam že ogledan večji grm divjih robid, ki je na bolj neobljudenem delu mojega sprehoda s psičko. Pridno spremljam, kako se razvijajo plodovi, ki bodo kmalu začeli dozorevati. 

 

Zadnjič sem pri Gourmet forever opazil, da je naredila plast za pito, ki ne vsebuje glutena,  zato sem se odločil, da še jaz naredim svojo verzijo brez glutenskega piškotnega testa. Odločil sem se, da naredim najbolj enostavno verzijo in še to samo v obliki večjega piškota. Čeprav je bilo to prvič, pa je nastal mehak večji piškot, ki se je dal lepo rezat, moja pa je bila navdušena nad njegovim okusom. 

Pita z robidami brez glutena:

Piškotno testo
- 100 gramov mletih mandljev
- 100 gramov bio ajdove moke (našel sem po mojem mišljenju najboljšo ajdovo moko, ki jo bo v kretkem predstavil)
- 100 gramov masla
- 2 žlici vode
- ščepec soli

Krema
- 200 gramov sladke smetane
- lonček grškega jogurta (125 gramov)
- 2 žlici agavinega sirupa

Okrasitev
- 250 gramov robid

V mešalniku zmešamo mandlje, ajdovo moko, ščepec soli, žlici vode in hladno maslo, da nastane gosta masa. Nastalo maso sem razporedil po papirju za peko in jo oblikoval v krog premera 20 cm, višine cca 1,5 cm. Pečemo v ogreti pečici 15 minut na 180 stopinjah. 

Za osvežilno kremo stepemo sladko smetano do črvstega, ji dodamo agavin sirup in lonček grškega jogurta ter na hitro vse skupaj dobro premešamo. 

Nastalo kremo namažemo na piškotno testo in jo okrasimo s svežimi robidami. 

Lahko jo shranimo v hladilnik, vendar pa se takšni sladici ni mogoče upreti in jo je potrebno  zmazati v enem zamahu. 

Polnjeni šampinjoni

Šampinjoni so ene izmed tistih gob, katere so v huhinji skoraj navečkrat zastopane, saj jih je možno pripravit na vse mogoče načine. Lahko jih celo jemo tudi surove, naprimer narezane v kakšni solati. Tokrat pa predstavljam moj najbolj osnovni način priprave polnjenih šampinjonov na lahkoten način. 

Sestavine:

- 20-25 velikih ali srednje velikih šampinjonov

- 2 mladi čebulici z zelenjem 

- 2 stroka česna

- 4 večje vejice petršilja

- 4 vejice svežega timijana

- 2 polni žlici kisle smetane

- nariban sir za gratiniranje

- sol, poper in olivno olje

- 2 vejici peteršilja za okrasitev

Šampinjone operemo, jim odstranimo betke in če želite jih še z žličko malo izdolbemo. Betke in 3 cele šampinjone narežemo na majhne koščke. Nasekljamo mlado čebulico skupaj z zelenjem, nsekljamo česen, peteršilj in osmukamo timijanove listke iz vejic. 

V ponvi segrejemo olivno olje, na hitro prepražimo mlado čebulico in česen (1 min). Dodamo narezane šampinjone in jih pražimo 2 minuti, nato dodamo nasekljan peteršilj in timijan, premešamo in dodamo 2 polni žlici kisle smetane. Popramo in solimo ter kuhamo še 2 minuti. Vse priprave v ponvi je cca. 5 minut.

Šampinjone zložimo v pekač, jih napolnimo z nastalo maso in potresemo s sirom za gratiniranje. 

Pečemo v ogreti pečici 10 minut na 200 stopinjah oziroma toliko časa, da se sir stopi.

Predno postrežemo, jih potresemo še z nasekljanim peteršilom.

Super hiter in preprost način za polnjene šampinjone na moj "easy" način.

Hokaido buče - part II (Petelinji zajtrk)

Sedaj se vam bo zdelo čudno, kako lahko tako hitro zopet pišem o mojih bučah. S čim hudiča pa jih zaliva tale fant? Mogoče ima radiaktivno zemljo, da tako rastejo?

Nič od tega. Fotografije za zadnjo objavo so nastale že pred časom, vendar pa takrat nisem imel časa skupaj spravit ene objave. Vmes sem imel še nakaj drugih projektov, ki pa tudi še niso prišli na vrsto, tako da je materiala še za cel mesec. 

No, pa nazaj k mojim bučam. Nekatere med vami ste želele, da poročam kako napreduje moj projekt. Danes lahko napišem, da zaenkrat projekt teče kot sem si ga zamislil. Malo sem še zmodifical opraševanje, s tem, da sedaj ne uporabljam več čopiča, ampak kar odrežem moški cvet, odstranim liste okoli prašnika in z njim  podregnem po ženskem cvetu. 

Oskubljen moški cvet, kjer je lepo viden prašnik.

Ker se cvetovi odprirajo zgodaj zjutraj in se do mojega prihoda iz službe že zaprejo, moram opraviti to opravilo zjutraj pred službo. Lahko se reče, da imajo moje buče "PETELINJI ZAJTRK".   Ko sem zjutraj v službi povedal, da sem imel petelinji zajtrk, so me vsi začudeno gledali, dokler jim nisem omenil, da se gre za buče. 

Tudi zalivam jih redno in skrbim, da jih je kar se da prijetno na tej vroči terasi.

Takole so se razrasle po levem delu terase.

Sedaj pa k bučam. Od zadnje objave z veseljem poročam, da mi že rastejo štiri hokaido buče.

Najstarejša, ki je že dobila svojo barvo in je premera  9 cm (merjeno včeraj)

Druga po vrsti, ki se je začela že barvat, premera 6 cm.

Tretja, premera 4 cm.

Zadnja, ki je bila oprašena tri dni nazaj.

Vsega lepega pa je enkrat tudi konec. Čisto vseh ženskih cvetov mi ne uspe oprašit, saj jih tudi veliko odmre, še preden odprejo cvet.

Primer odmrlega ženskega cveta, ki postane kar rumen.

Če mi uspe, da vzgojim samo te štiri buče, bom prezadovoljen. Po resnici, več kot eno sploh nisem pričakoval.

V nadaljevanju pa prihajajo spet normalne kuharske objave, saj sem že napisal, da jih je za cel mesec.

Umetna oploditev oziroma kako se preleviš v pridno čebelico ali čmrlja

Ta zgodba se začne nekega dne lansko jesen, ko sem  na terasi čistil hokaido bučo in jo pripravljal za kosilo. Semena in notranjost buče sem vrgel v eno izmed večjih cvetličnih lončkov, v katerega občasno mečem pulpo, ki ostane pri sočenju zelenjave in jo prekrijem s tanko plastjo zemlje, da iz nje nastane neke vrste kompost. Nato je prišla zima in dotični cvetlični lonček je ostal pozabljen na terasi.

Letos, ko se je začela pomlad in so se temperature nekajkrat hitro dvignile, sem med pripravo terase za moja zelišča in dišavnice, opazil, da je v loncu cel kup poganjkov velikih že skoraj 10 cm. Kot prvo sem moral premisliti, kaj bi to sploh bilo. Nato sem se spomnil na semena hokaido buč, ki sem jih lansko leto vrgel v ta lonec. Tega v bistvu res nisem pričakoval, da bodo semena začela kaliti. Nekaj časa sem premišljeval kaj bi storil s temi poganjki, nato pa sem se odločil, da jih bom razsadil v večje lonce in videl, če bo iz njih kaj zrastlo. Da bi kdo gojil hokaido buče na balkonski terasi še nisem slišal, ampak kot vedno sem pripravljen na nov izziv.   Edina bojazen je bila, da ne bodo rastline buče prerasle celotno teraso. 

Rastline so nato začele lepo rasti in začeli so se razvijati prvi cvetovi.

Naenkrat je bil na terasi cel kup lepih velikih rumenih cvetov. Vsak dan sem hodil ogledovat te rastline, vendar pa nikjer nisem zasledil nobenih plodov. Kot vedno sem se odpravil na splet iskat moja nepojasnjena vprašanja. Ugotovil sem, da imajo buče moške in ženske cvetove, plodovi pa nastanejo samo iz ženskih cvetov. Pri pregledu cvetov na mojh rastlinah sem ugotovil, da so to samo moški cvetovi. Čez nekaj dni sem končno našel prvi izrastek, ki je kazal, da bo iz njega nastal ženski cvet, saj je bil spodnji del podoben plodu majhne bučke. 

Ker k nam na teraso redko zaidejo kakšne čebelice ali čmrlji, sem se odločil, da bom na nek način poskušal storiti vse, da mi bo uspelo vzgojiti mojo prvo hokaido bučko. Kljub vsemu prebranemu na spletu sem se odločil, da stopim v stik z Keltiko iz bloga Čarovnije z male kmetije, saj sem po vsem prebranem na njenem blogu vedel, da je prava oseba, ki mi bo dala koristne nasvete. Dala mi je nasvet, da poskušam oploditi ženski cvet s čopičem. Ko se je cvet odprl in že zapiral, sem v roke vzel čopič in se prelevil v pridno čebelico. Kakšno čebelico? V črmlja sem mislil.
S čopičem sem podrgnil po prašniku moškega cveta in rumen prahec prenesel na pestič ženskega cveta.

Z upanjem, da je moja umetna oploditev uspela, sedaj vsak dan spremljam rast tega ploda buče in opazujem, če se bo pokazal še kakšen.