Divji por - Allium ampeloprasum porum L

Nadaljujem z objavami o samoraslih rastlinah. Zadnjič sem vam predstavil Škrbinko, objavo si lahko ogledate in preberete v objavi Škrbinka. Naslednja od samorastih rastlin, ki jo skupaj z GospoDARjem sonca predstavljava je divji por. Strokovno botanično je poimenovan Allium ampeloprasum porum L in spada v družino čebulnic. 

Po videzu je podoben navadnemu poru, vendar pa je veliko manjši in tanjši. Lahko bi ga zamenjali tudi z mlado čebulo, saj ji je po spodnjem delu stebla  zelo podoben. Divji por je tudi bližnji sorodnik česna in če pogledate srednji del stebla na zgornji fotografiji, vidite, da se zunanji deli stebla barvajo v rdečo barvo,  spodnji del pa je rahlo zadebeljen kot pri mladem česnu.  Po okusu bi ga opredelili nekje med porom in mladim česnom, čeprav po moje prevladuje okus mladega česna s priokusom po poru. Zmešnjava okusov a ne?

Por ima nizko energijsko vrednost, vsebuje pa veliko prehranskih vlaknin. Poleg tega vsebuje še veliko alicina, ki je najmočnejši naravni  antibiotik, pa vitaminov A, B in C, cinka, bakra, železa in kroma (cela železarna je v njemu). Divji por krepi tudi imunski sistem in spodbuja delovanje žleze ščitnice ter je dober diuretik. 

Pri divjem poru uživamo predvsem spodnji beli del in svetlo zeleni del rastline. Če gre za zelo mlade rastline, potem lahko tudi temno zelene dele listov, ki so takrat še mehki in sladki ter še nimajo preveč trpkega okusa.  

Ker divji por raste iz zemlje in je spodnji del rastline zelo globoko v zemlji, ga moramo pred uporabo dobro oprati. Najprej odrežemo spodnji del pora, kjer so koreninice, odstranimo vsaj en celoten zunanji ovoj (olupimo), odstranimo  temno zelene dele listov (razen če gre za mlado rastlino), zgornjo tretjino razpolovimo in razširimo liste, ter jih dobro opremo pod vodo, da odstranimo zemljo, ki se je nabrala med rastjo na tem delu divjega pora.

Tempeh v porovi omaki

Že dolgo časa sem iskal način in pravi nadomestek, s katerim bi si pripravil jed, ki sem jo imel včasih tako rad. Ko sva z mojo še jedla meso, je bila ena izmed bolj  priljubljenih in enostavnih jedi popečne piščančje prsi v porovi omaki. Že dolgo je tudi od tega, kar sva se odpovedala mesu, pred nekaj meseci pa še mlečnim izdelkom, kar pomeni, da se je pojavil problem še pri pripravi porove omake. 

Vendar pa ni vse tako črno kot se sliši, saj sem našel prava nadomestka in nastala je nova jed - Tempeh v porovi omaki. Tempeh je zamenjal piščančja prsa, porovo omako pa sem naredil po vzroku indonezijske kuhinje, kjer namesto smetane uporabljajo kokosovo mleko.

Sedaj bo verjetno  nekatere zanimalo kaj sploh  je tempeh?  

Tempeh je tradicionalni sojin izdelek, ki je zabeležen že v japonski kuhinji, večinoma pa so ga pripravljali v Indoneziji. Za pripravo tempeha sojina zrna najprej razpolovijo in namočijo čez noč. Nato jih skuhajo in dodajo izbrano vrsto žlahtne plesni ter  nastalo mešanico stisnejo ter pustijo, da se stisnjena sojina zrna fermentirajo in zvežejo med seboj. Tempeh je izjemna alternativa mesu, saj poleg tega, da je velik vir beljakovin, vsebuje še aminokisline, je izvrsten vir kalcija, železa,  magnezija, ne vsebuje veliko nasičenih maščob, poln pa je esencialnih maščobnih kislin, prehranskih vlaknin in vitaminov B-kompleksa. Fermentirane sojine beljakovine znižujejo tudi holesterol, odličen pa je tudi za diabetike, saj visoka količina beljakovin in vlaknin stabilizira krvni sladkor. Okus je rahlo kiselkast, spominja pa na orehe in gobe. Tempeh lahko popečemo, kuhamo ali  mariniramo.