Pikantni njoki

V nekaj zadnjih objavah sem pisal, da je letos bolj slaba sezona čilijev, pa se moram počasi ugrizniti v jezik. Dogaja se namreč to, da kljub slabemu in mrzlemu vremenu čiliji še vedno dozorevajo. Res pa je to, da dozorevajo z veliko zamudo. Tudi čisto nedozorjene čilije lahko uporabi pri pripravi jedi in tokrat so iz njih nastali pikantni njoki.

Jalapeno čili je ena izmed najbolj znanih vrst čilijev, ki je vsesplošno uporaben. Gre za manj pekočo vrsto čilijev, ki po skovilovi lestvici dosegajo med 2.000 do 10.000 skovilov. Jalapeno čilijev je tudi več vrst, ki se med seboj ločijo po obliki (večji, manjši, debelejši) in po času dozorevanja. Lahko bi rekli, da je njihovo uživanje kot neke vrste ruska ruleta, ker nikoli ne veš, kateri te bo presenetil. Lahko poješ pet čisto malo pekočih, pa te potem šesti presneti, ki je veliko bolj pekoč, kot vsi ostali. Prav tako je tudi zanimivo to, da se uporabljajo že nedozoreli v zeleni barvi, kakor tudi tisti, ki dozorijo in se obarvajo v rdečo barvo. Največkrat jih uporabljajo ravno te nedozorele v zeleni barvi, ki jih lahko večkrat zasledimo kot narezane na kolobarčke in vložene v kisu. Tudi sam večkrat uporabim še zelene jalapeno čilije, ki so mi po okusu malce boljši kot dozoreli. Pred časom sem že objavil recept za polnjene jalapeno čilije, ki si ga lahko ogledate v objavi Jalapeno tapas. 

Včasih se vsi znajdemo pred dilemo, kaj pripraviti za kosilo na hitro in brez prevelikega kompliciranja. Krompirjevi njoki so eni izmed tistih jedi, ki niso preveč komplicirani za pripravo. Lahko jih kupimo že pripravljene, ki se samo skuhajo, lahko pa kakšen dan pripravimo večjo količino domačih njokov, ki jih razdelimo po porcijah, jih zamrznemo ter jih uporabimo, takrat ko nimamo preveč časa za kuhanje. Za pikantne njoke pa potrebujemo še malce čilija, sveže bazilike, malce pinjol in dobro domače olivno olje. 

Focaccia s sušenimi paradižniki in baziliko

Pa ne že spet focaccia ali pač? 

Ne morem si pomagat, vendar sem z njo postal skoraj obseden. Prav tako moji dve. Sploh mi ni problem zvečer vse pripravit, zjutraj pa dokončat in spečt. Tako ali tako  sem jutranji človek in če si jutro krajšam s tem, da si pripravim nekaj dišečega in dobrega, potem je pa zame sploh dobro jutro in ne samo besedna fraza. 

Če že nisem sam pekel svojega kruha, sem večkrat kupil ajdovega z orehi, ki ni smel manjkat vsako nedeljo zjutraj pri zajtrku. Tega je sedaj zamenjala focaccia, ki si jo vsakič priredim malo drugače. Zadnjič sem vam predstavil focaccio z olivami in rožmarinom, tokrat pa je na vrsti focaccia s sušenimi paradižniki in baziliko. 

Osnovni  recept za focaccio se ne bo razlikoval, spremenjeni sta le dodatni sestavini, ki sta tokrat sušeni paradižniki in vijolična bazilika, ki se letos zaradi vremena ni obarvala v svoje barve in je ostala nekje med zeleno in vijolično barvo. Čeprav pravijo, da bazilika nima rada vlage, ji to skoraj vsakodnevno deževje prav godi, saj raste tako hitro, da jo skoraj ne morem sproti porabiti. Pri sušenih paradižnikih pa je najbolje, da uporabite suhe paradižnike in jih pred uporabo samo namočite za 10 minut v olje skupaj z baziliko, kot pa tiste, ki so že marinirani v olju, saj so zame brez okusa, oziroma imajo okus samo po olju. Razen če imate kakšno domačo varianto vloženih sušenih paradižnikov, ki pa so definitivno boljši kot pa kupljeni. 

Riž z mladim grahom in trničem

Pomlad je sigurno najlepši čas za mojo kuhinjo, ki kar kipi od zelenjave zelene barve. Zeleni barvi pravijo tudi  barva življenja in rastlin. Poleg vseh zelišč, ki že veselo rastejo na balkonu, so pri nas najbolj priljubljeni  med drugimi še šparglji, artičoke in pa mlad grah. Problem pri teh najboljših sestavinah je samo v tem, da so dobavljive samo v kratkem časovnem obdobju. Tako kot šparglje in artičoke, tudi mlad grah nabavljam pri Gospodarju sonca - kmetija Žiber na Ljubljanski tržnici. Ker grah lahko jemo surov, ga nekaj strokov pojem že med vožnjo nazaj proti domu.

Poleg tega, da je grah zdrav, saj vsebuje celo paleto zdravilnih in hranilnih snovi, je lahko celo zabaven. Kaj je boljšega, kot pa da daš mlad grah luščiti naši tamali, ki se ob tem zabava, pri tem pa iz vsakega odprtega stroka poje še kakšen grahek.

Tokratni recept ni ne pravi rizi bizi in ne prava rižota, saj za pravo rižoto rabiš riž vrste arborio ali carnaroli, ampak vmesna varianta, ker sem tokrat uporabil dolgozrnat rjav riž, katerega okus pa je popestil visokoplaninski sir Trnič.

Riž z mladim grahom in trničem

- ena rdeča čebula

- 2 stroka česna

- 2 skodelici riža

- cca 250 gramov izluščenega mladega graha

- 1 dcl belega vina

- cca 4-5 skodelic zelenjavne jušne osnove

- 10 listov sveže bazilike

- košček masla

- sol, poper, olivno olje

- trnič

Priprava jedi  je enaka, kot da bi pripravljali navadno rižoto, vendar pa jed ni tako kremasta, saj je uporabljen riž, ki se ne sprijema.

Na olivnem olju prepražimo čebulo, da postekleni in ji dodamo česen, da zadiši. Na olje stresemo riž in ga 1 minutko popražimo, zalijemo z vinom in ko popije vso vino, začnemo zalivati z jušno osnovo. Jušno osnovo dodajamo po zajemalkah, tako da riž sproti vpija tekočino in ko vpije vso tekočino, dodamo novo zajemalko. Ker se ta vrsta riža kuha 15 minut, mu pri 10 minutah kuhanja dodamo mlad grah in kuhamo še 5 minut, da grah ostane še čvrst. Ponev odstavimo iz štedilnika in vmešamo košček masla ter koščke listov bazilike, ki smo jih natrgali med prsti in sesekljali.

Po serviranju na krožnik, čez riž z grahom naribamo malo visokoplaninskega sira Trnič.

Paradižnik, mozzarella in bazilika

Poletje je moj najljubši letni čas, pa ne zaradi vremena in dopusta, ampak zaradi zelenjave oziroma sadja, ki ga je v tem letnem času v izobilju. Čeprav nekateri paradižnik štejejo k zelenjavi, pa je botanično gledano paradižnik sadje. Pregovarjanja o tem kam štejemo paradižnik je na spletu precej, odvistno pa je kako gledaš na zadevo. Zame ni nobene razlike, samo da je dober. Še najboljši je domač in pravkar nabran, če pa tega ni, pa je na vrsti slovenska blagovna znamka Lušt. Ker sem se zadnje čase malo oddaljil od "easy" receptov, pa tokrat čisto preprost recept, ki je objavljen že v precej različicah. Tukaj je moja izvedba zapečenega paradižnika, mozzarelle in bazilike. 

Lušt z mozzarelllo in baziliko v pečici:
- 4 večji paradižniki
- 4 kosi velike mozzarelle
- cca 25 večjih listov sveže bazilike
- olivno olje, sol in poper

Paradižnik operemo in narežemo na rezine debeline cca 5 mm ali več. Mozzarello narežemo na rezine debeline 2-3 mm. Liste bazilike operemo in osušimo. V večji keramični pekač izmenično zlagamo v obliki kroga rezine paradižnika, liste bazilike in rezine mozzarele. Nato naredimo še notranji krog in obložimo še sredino. Začinimo s soljo in sveže mletim poprom ter pokapamo z olivnim oljem. Pečemo v pečici 10 minut na 250 stopinjah.

 In LUŠT-no kosilce za dva je pripravljeno. 

Zraven še malo kifelčarja z rožmarinom in zelenjem mlade čebule pa je kosilo popolno.

Kam pa vi štejete paradižnik? Med zelenjavo ali sadje?

Sirup iz vijolične bazilike

Tale sirup pa je čisti zadetek v polno. Začelo se je tako, da sem bil v soboto že ob 7.00 uri na glavni Ljubljanski tržnici, kjer sem se spet ustavil pri mamci, kjer kupujem tista zelišča, katerih nimam doma. Kljub temu, da sem si preventivno naredil zalogo vijolične bazilike (v zmrzovalniku sta shranjena litrski in pol litrski glaž) nisem mogel, da ne bi vzel tri šopke vijolične bazilike. Ker sem velik odjemalec te njene bazilike mi je dala mamca še dva za povrh. Tako sem romal doma spet s 5 šopki bazilke in si mislil, jih bom že za kaj uporabil. Lahko bi rekel, da je bila vožnja domov prav aromatična, saj je v avtu dišalo po baziliki. Prav tako pa sem že v avtu premišljeval, kaj bi naredil s toliko bazilike. Dobil sem idejo, da iz bazilike naredim sirup, saj izdelava ne more biti precej drugačna od ostalih sirupov kot so metin, melisin in ostali. 

Za  zadetek v polno sem uporabil (tokrat sem igral malo bolj na sigurno, saj sem hotel ohraniti barvo):

- 5 šopkov vijolične bazilike

- 1,5 kg sladkorja

- 3,5 litra vode

- sok ene limone

Baziliko sem opral in iz stebelc osmukal vse liste, saj je bilo listov več kot preveč. Liste sem nato še enkrat opral in jih pustil, da so se osušili. Medtem sem v večjem loncu zavrel vodo in dodal sladkor. Tokrat sem uporabil navaden beli sladkor, saj sem upal, da bo nastal sirup nežno rdeče barve, kar pa bi z uporabo rjavega sladkorja uničil. Ko se je sladkor stopil in je voda še enkrat zavrela, sem lonec odstavil iz štedilnika in ga pokril s pokrovko. Lističe bazilike sem na hitro nasekljal na manjše kose, nato pa jih dal v lonec, pokril s pokrovko ter pustil pokrite do naslednjega dne (celih 24 ur). Naslednji dan me je v loncu že čakala rdeče-obarvana-dišeča-po-baziliki tekočina, katero sem precedil, nato pa jo ponovno zavrel in ji dodal sok ene limone. Ko se je malo ohladila, sem jo pretočil v segrete steklenice, pri čemer sem napolnil 4 litrske steklenice.

Lističe rdeče bazilike.

Naslednji dan pa je bil dan D, ko je bilo treba preizkusiti, kaj sem tokrat ustvaril. Kot ostali sirupi se tudi tale redči z vodo. Že po prvem požirku sem vedel, da sem spet zadel v polno. Spet mi je uspel super sirup. Odličen sirup, kateri ima vonj o baziliki, okus pa je mešanica bazilike z rahlim pridihom limone.  Tudi moja boljša polovica je po prvem kozarcu priznala, da je bila sprva skeptična, da bo tokrat nastal dober sirup, sedaj pa je tudi ona presenečena, kako dober sirup je nastal iz kupa bazilike, sladkorja in vode. 

Ob objavi tega zapisa je prva steklenica že pošla, druga pa je že pri polovici. Ne bom dejal, da za hitro izginjanje sirupa ni krivo vreme, vendar pa je ta sirup tako dober, da ga bo potrebno kmalu spet narediti. 

Ko sem se spravil pisati tale zapis, sem šel preverjati na net, če že obstaja kakšen zapis o sirupu iz bazilike. Eden izmed zadetkov je na strani www.kulinarika.net/, kjer je skoraj identičen recept kot tale moj. Med mnenji je nekdo omenjal baziliko Magic Blue. Slučajno kdo ve, kje bi se dalo dobit to vrsto bazilike?

Kuskus z mediteranskim pridihom

Še ena hitra jed, ki je večkrat na naših krožnikih, pa je na žalost še nisem objavil. V bistvu gre za neke vrste kuskus z zelenjavo, vendar pa so v jedi najbolj pomembne sestavine zelene izkoščičene olive, origano in bazilika. Mogoče se bo komu zdela tale kombinacija ostale zelenjave in oliv malo čudna, vendar pa zame olive dodajo tisto piko na i, da je jed drugačna od ostalih. Ker smo pri nas vsi veliki jedci, pišem sestavine kot jih uporabljam pri kuhi, vi pa si jih priredite po svoje.

Tokrat so v lonec romale naslednje sestavine:
- 1 srednje velika čebula
- 1 strok česna
- tris paprik (rumena, rdeča in zelena)
- 3 pelati (najlažje se jih nadomesti z konzervo narezanih pelatov)
- cca 20 zelenih izkoščičenih oliv
- 300 gramov kuskusa (instant varianta)
- 10 listov sveže bazilike in pa žlička origana (na žalost nisem imel svežega)
- sol, poper, oljčno olje

V večjem loncu (pokrovka mora biti, za dokončanje jedi) na oljčnem olju prepražimo nasekljano čebulo in česen. Dodamo na manjše trakove narezano papriko in jo prepražimo, vendar mora ostati še malo čvrsta.  Dodamo pelate, ki smo jih narezali na koščke ter vse skupaj malo pokuhamo. Ko so se pelati razpustili dodamo 2 dcl vode, žličko origana, solimo (vendar ne preveč, ker bojo jedi slan okus dale olive) ter vse skupaj kuhamo na zmernem ognju 5 minut. Na koncu dodamo zelene olive, katere se ne smejo predolgo kuhati, ampak samo pogreti. Olive kuhamo samo toliko časa, da v lonec natrgamo deset listov sveže bazilike (to je največ 2 minuti). Nato dodamo kuskus in dobro premešamo, da se ves kuskus prepije z omako, odstavimo lonec iz štedilnika, pokrijemo s pokrovko in pustimo, da se kuskus duši 5 minut. Po 5 minutah odstanimo pokrovko in nastalo jed narahlo premešamo ter serviramo na krožnike.

Včasih k sestavinam dodam še bučko in korenje, vendar pa se mi zdi, da je  potem že preveč zelenjave na kupu, čeprav jo vsi obožujemo. 

Moj improviziran vrtiček

Vedno sem si želel imeti manjši vrtiček, na katerem bi predvsem vzgajal zelišča in mogoče kakšno manjšo zelenjavo. Ker pa še vedno živimo v najetem stanovanju, si tega ne morem privoščiti, zato pa malo improviziram in sem si uredil tale manjši zeleni kotiček, katerega bom predstavil danes. Nič posebnega, veselje do zelenja je pa vseeno.

Del terase, ki ni pod streho.

Stevia, ki je res noro sladka.

Zelo stara melisa, ki ji je uspelo prezimiti.

Češnjevi paradižniki

Največji plodovi.

Levo navadna meta, desno poprova meta.

Limona, ki ji letos ne gre dobro. Odpadli so že vsi majhni plodovi.

Baziliko pa mi je napadla ena manjša gosenica, ki mi je precej obžrla velike liste.

Prve tri so paprike, zadnji je pa čili presenečenja. Zasadil sem seme neznane vrste čilija.

Šopek sončnic.

Na slikah se vidi, da bi moral ta del terase tudi malo očistiti, vendar ni nikoli časa očistiti vsega listja in zemlje, ki pada iz korit in lončkov ob večjih nalivih. Ostale rastline so ostale od lastnice stanovanja in ih ne štejem kot moje.

Hokaido pirini rezanci ter pesto iz vijolične in zelene bazilike

Danes pa zadnji del Hokaido triologije. Kot vidim na ostalih blogih, katere spremljam, zadnje čase vsi probavamo oziroma izumljamo neke nove jedi oziroma kombiniramo različne sestavine. Preden sem se odločil, da naredim domače Hokaido pirine rezance, sem kar dosti preverjal strica Googla, če je kdo že naredil kaj podobnega. Zadetkov, da bi kdo delal rezance iz Hokaido buč na slovenskih straneh nisem našel, na tujih pa so uporabljali bučke, ampak ne Hokaido buč. Lahko bi  se reklo, da sem spet naredil nekaj novega. Če pa se motim, pa naj mi bo oproščeno. 

Rezanci so bili ustvarjeni iz:

- 250 gramov Hokaido buče

- 400 gramov polnozrnate pirine moke

- žlica olivnega olja

- 1 dcl vode

Hokaido bučo sem narezal na rezine in jih popekel v pečici cca 10 minut. Nato sem jih narezal na koščke in jih z vilico pretlačil. V manjši skledici sem jim nato dodal 1 dcl vode in z paličnim mešalnikom zmiksal, da je nastal neke vrste bučni pire. 

Tokrat pa je težaško delo opravil multipraktik (priznam, da se mi ni dalo na roke zamesti testa) v katerega sem nasul 400 gramo polnozrnate pirine moke, dodal žlico olivnega olja in dolil bučkin pire. Multipraktik je zamesil testo, katerega sem na koncu še sam malo zmesil, nato pa ga zavil v folijo in ga dal na hlajenje v hladilnik. 

Na vrsto je prišla izdelava pesta. Odločil sem se, da naredim mešani pesto iz zelene in vijolične bazilike. Na žalost v soboto ni bilo mamce na tržnici, da bil dobil svežo vijolično baziliko, tako, da sem uporabiti vijolično baziliko, ki jo imam shranjeno v steklenem glažu v zmrzovalniku (tista za hude čase).

Sestavince za pesto:
- 3 žlice vijolične bazilike - na žalost zmrznjene (čeprav tako shranjena v zmrzovalniku obdrži okus)
- 10 večjih listov zelene bazilke
- 5 strokov česna
- 3 žlice pinjol
- sol, poper in cca 1 dcl domačega oljčnega olja

Res bo že čas, da si nabavim večji terilnik (možnar), ker je bilo sestavin preveč za enkratno obdelavo, sem moral delati pol-pol. Dober izgovor za krepitev mišic. Na koncu sem vse skupaj zmešal v skledici in pustil, da se okusi premešajo med seboj.

Pesto iz vijolične in zelene bazilike.

Na vrsti je bil zopet sokovnik Omega 8006, na katerega sem nastavil nastavek za široke rezance in začel z izdelavo domačih Hokaido pirinih rezancev. Tokrat izdelave nisem fotografiral, je pa identična kot v tej objavi. Ko so bili izdelani vsi rezanci, sem jih še sveže vrgel v lonec in skuhal v rahlo osoljeni vodi 4 minute.

Rezance sem odcedil, v loncu segrel pesto in rezance dodal nazaj v lonec in vse skupaj dobro premešal. 

Serviral v velike krožnike za testenine, ter čez testenine naribal trdi ovčji sir.

Če bi jed ocenjeval, bi povedal, da je bila jed kot celota zelo okusna, manjkala pa je oranžna barva Hokaido buče v rezancih, saj je rjava barva polnozrnate pirine moke prevladala.  Kljub vsemu, pa sem zadovoljen, saj je nastala nova zelo zdrava jed, katero smo vsi trije z veseljem pojedli.

Pesto iz vijolične bazilike z domačimi pirinimi rezanci

Pesto iz vijolične bazilike z domačimi pirinimi rezanci.

Vijolična bazilika ni tako razširjena in znana kot zelena, katero skoraj vsi poznajo. Na srečo sem na glavni tržnici v Ljubljani našel mamco, katera me zalaga z najrazličnejšimi zelišči in dišavnicami. Ker sem bil tudi to soboto zelo zgoden, mi je uspelo poleg celega kupa poprove mete dobiti še šopek vijolične bazilike. Kaj pa naj bi drugega naredil iz nje, kot pesto za testenine. Prav tako pa bom tokrat predstavil še izdelavo domačih pirinih širokih rezancev s pomočjo sokovnika Omega 8006.

Začel sem z izdelavo pirinega testa za testenine. Testo sem delal brez jajc, tako, da sem uporabil 500 gramov pirine moke, 2 žlici domačega oljčnega olja in 1,5 dcl vode. S pomočjo teh sestavin sem krepil mišice in zgnetel  lepo kepo pirinega testa, katerega sem zavil v folijo in dal za pol ure v hladilnik. 

Testo iz pirine moke, vode in oljčnega olja.

Med časom, ko se je testo hladilo, sem se lotil izdelave pesta. Tudi tukaj sem krepil krepil mišice ter ugotovil, da si moram nabaviti večji terilnik (možnar). Pesto je bil izdelan iz:

- šopek listov vijolične bazilike (listov je bilo okoli 20 do 25)
- 30 gramov pinjol
- 5 strokov česna (za nekatere bo tole verjetno preveč)
- nariban trdi kozji sir
- groba sol
- oljčno olje

Del sestavin in premajhen terilnik ;)

Listi vijolične bazilike.

Po nekaj minutah je nastal pesto, ki pa ni bil več vijoličen, saj so listi v terilniku med trenjem in stiskanjem spremenili barvo v črno-rjavo.

Pesto iz vijolične bazilike, pinjol, česna, kozjega sira, grobe soli  in oljčnega olja.

Prišel je čas, da  sokovnik Omega 8006 pokaže, da ni samo sokovnik, ampak prava mašina za izdelavo testenin. Med nastavki, ki so zraven sokovnika, sem izbral nastavek za široke rezance. Testo sem vzel iz hladilnika, ga ročno zvaljal v krajše svaljke in začel z izdelavo testenin.  Iz naslednjih nekaj slik bo v grobem razvidno, kako nastajajo pirini rezanci. 

Pripravljen teren za testenine (papir za peko, da se ne primejo na površino).

Ko je zmanjkalo testa in je bil papir poln testenin, sem v loncu zavrel vodo, jo rahlo solil in "frišne" pirine rezance kuhal 4 minute. Testenine sem odcedil, splahnil z mrzlo vodo in jih serviral na krožnik z pestom iz vijolične bazilike, čez pa naribal še malo trdega kozjega sira. 

Porcije so bile spet obilne, ampak kot je pri nas v navadi, ni nič ostalo, saj smo zmazali prav vse.

Ste že kdaj poskušali izdelati domače testenine?