petek, 28. september 2012

Rafaello cake pops


Tole pa je nastalo z veliko pomočjo moje skoraj petletne "slaščičarke". Ker mi je ostalo še nekaj biskvita od torte, katero sem pripravil za sina od sodelavca, sem se spomnil, da bi lahko poskusil narediti cake pops, ki so sedaj zelo priljubljeni. Gre se za neke vrste tortice na palčki v velikosti grižljaja. 
Ko je moja mala videla, da ati na sebe daje predpasnik, je takoj stekla v svojo sobo, si vzela svoj predpasnik ter prišla v kuhinjo in dejala, da bo pomagala, pa čeprav ni vedela kaj bo ati delal. No prav, pa bom imel pomoč.

Izdelava je zelo preprosta, treba pa je dati domišljiji prosto pot. V skledo sva z roko nadrobila biskvit, mu dodala veliko žlico mascarpone sirčka, žlico kokosove moke in žlico grobo zmletih mandljev. Vse skupaj sva premešala, da je nastala gosta masa iz katere je mala začela oblikovati kroglice. Prav fino je bilo opazovati, kako poskuša s krožnimi gibi izdelat lepo kroglico.  Vse glih niso bile kroglice, vendar pa se je močno potrudila. Ata je ta čas stopil čokolado in sladko smetano ter pripravil lesene palčke (tiste ta tanke za ražnjiče). Vrh palčk sva namakala v čokolado, palčke zapičila v kroglice, nato jih dala v hladilnik za 30 minut, da se je masa ohladila. Pri tem je masa postala še bolj kompaktna, čokolada pa se je strdila in fiksirala maso na palčko. Po 30 minutah sva palčke vzela iz hladilnika in še hladne namakala v stopljeno čokolado, jih zapičila v stiropor ter potresla s kokosovo moko, nato pa jih dala nazaj v hladilnik, kjer bodo "zorele" do jutrišnjega dne.  

Za prvič jih je izdelala z odliko. Se vidi da ima nekaj tudi po atiju.




Tole je bila sladka predpriprava na torto, ki bo sledila.

nedelja, 23. september 2012

Karlskrona - Glassiaren

Za konec pa sem prihranil najslajše.

Kot sem že pisal v prejšnjih objavah, sem se pred odhodom v Karlskrono dobro pripravil in pregledal, kaj vse bi si moral ogledati in poskusiti. Na večih blogih sem zasledil, da je v središču mesta, skoraj zraven našega hotela,  sladolednica Glassiaren, kjer sami delajo kornete in sladoled, poleg tega pa dobiš sladoleda toliko, da ga ne moreš pojest. Ja to pa bi rad videl. Enkrat mi je uspelo samemu pojesti 4 litrsko banjico sladoleda, posledica pa je ta, da tega okusa sedaj ne morem več videti. Lahko bi rekel, da je to dober način za odvajanje.  Ampak vrnimo se k bistvu.

V nedeljo, takoj ko sem prišel v hotel, sem odložil prtljago v hotelu in odšel na kosilu, saj sem bil po celotnem potovanju že pošteno lačen. Po kosilu pa takoj v iskanje sladolednice Glassiaren. Ni je bilo težko najti, saj se je pred njo vila že kar lepa vrsta čakajočih ljudi. Da je potrebno na sladoled čakati v vrsti, sem prebral že na blogih, vendar pa se mi je zdelo, da tega čakanja ne bo tako veliko. 
Vsaj 25 ljudi je bilo v vrsti,  preden sem se postavil še jaz.
Najbolj zanimivo je to, kako so tukaj ljudje strpni. Vrsta se je pomikala res zelo počasi, saj je sladoled delilo samo eno dekle. Vsi čakajoči so lepo čakali v vrsti, se pogovarjali in z zanimanjem opazovali druge, kateri so ven prihajali z ogromnimi količinami sladoleda. Vem, da bi bilo pri nas vse drugače, saj bi vsi nekaj nergali, dajali pripombe če gre tole hitreje ali pa bi odšli iz vrste, ker se jim ne bi dalo čakati.  
Po 15 minutah čakanja, sem prišel do vhodnih vrat, kjer lahko opazuješ, kako mladenka peče vaflje in jih zvija v kornete. Izdelava korneta poteka kot po tekočem traku, saj imajo okroglo vrtečo mizico, na kateri je 5 pekačev za vaflje, iz katerih mladenka vsako minuto vzame spečen vafelj, ga zvije in postavi v stojalo, da se ohladi in strdi. Potem jih zlaga v košaro in preda drugi mladenki, katera jih skoraj sproti polni. 
Pridna mladenka, ki izdeluje kornete.
Še 10 sladkosnedov pred mano, pa pridem jaz na vrsto.
Še dobro da je takšna vrsta, da imaš čas prebrat, kakšne okuse sladoleda ponujajo. Nekatera imena so prav divja in odštekana pa čeprav so napisana v švedščini. Naslednja zanimivost pa je cena. Tukaj se ne plačuje kot pri nas po kepicah, ampak po okusu. En okus je 29 kron (3,60 EUR), dva okusa 34 kron (4,25 EUR), trije okusi 39 kron (4,87 EUR). Sedaj če gledamo, da je pri nas kepica 1,20 EUR, bi dobil 4 kepice za 4,80 EUR. Ampak ta njihov 1 okus pomeni 4 do 5 pet kepic naše velikosti. To pomeni, da če si naročil 3 okuse, si dobil sladoleda, kot, da bi pri nas naročil vsaj 12 kepic. Povem vam, noro! Poleg tega imaš na izbiro 40 okusov sladoleda in  cel kup prelivov.
Raj za oboževalcev sladoleda. Za povečavo kliknite na sliko.
Levih dvajset, desnih dvajset pa mi ni uspelo slikat.
In po cca 30 minutah sem prišel na vrsto. Po pregledu tabel in po opazovanju ostalih sem ugotovil, da je najboljši "deal", da naročiš njihovo special ponudbo. Odločil sem se za Glassiaren special 2 okusa in preliv za 40 kron (5 EUR). Za prvič pa sem izbral okusa Lion in Polka, z vanilijevim prelivom s čokolado. Punca sploh ni nehala dajati sladoled v kornet. 
2 x po 4 kepice + smetanov preliv s čokolado = kalorij za ubit.
No pa probajmo to čudo. Ne da je samo velik, tudi zelo dober je bil. Okus Lion je bil mešanica karamelnega sladoleda s koščki čokolade in mandljev, polka pa je bila mešanica vanilije in malin. Prav potreboval sem takšno dozo kalorij, da sem prišel malo k sebi in si nabral moči, da sem potem odšel na ogled mesta. Ker me je sladoled že prvi dan navdušil, sem sklenil, da bo tako vsak dan. Prva stvar po predavanjih je bila, da sem odšel v vrsto čakat, da dobim svoj sladoled. Ostal sem kar pri special 2 + preliv, tako, da mi je skupaj uspelo probat 12 različnih okusov. Prav vsi so bili odlični, najbolj pa sta izstopala Lollipop in Paron. Še nekaj fotk kalorijskih bomb.
Na koncu sem ugotovil, da pri specialu dobiš malo manjšo količino okusa, kot pa če ga naročiš samega. To je lepo razvidno iz fotk, ki so jih objavili drugi na netu, na primer na tej strani.

Da pa končno končam celotno zgodbo o Karlskroni pa bom to storil, da bom naštel nekaj dejstev, katere sem zasledil v teh 6 dneh:
- Švedska je res lepa dežela, vendar pa me ta južnji del spominja na našo panonsko nižino, ker res nisem videl nobenih visokih hribov
- Švedi so  zelo prijazni in strpni ter veliki "patrioti", saj na večini hiš vidiš viseti njihove zastave (tiste tamale in ne takšne kot pri nas ob praznikih)
- problem so nakupi, saj so trgovine odprte med 10 in 18, tako, da sem imel velik probem kupiti darila za moji dve (o tem bi lahko napisal poseben post, ker je bilo res zanimivo)
- na Švedskem je drago k svi..a, pač imajo višji standard, ampak z našo plačo pri njih ne bi shajal
- v Karlskroni sta samo 2 banki in še ti dve sta odprti med 10 in 15 uro, en dan mogoče do 17, tako, da je bila menjava valute problem, ker ne jemljejo EUR (samo krone al pa kartice)
- po prvem dnevu ogledu mesta bi v treh stavkih opisal prebivalca Karlskrone: Ima urejeno frizuro. Verjetno je slaboviden. Če pa se prehranjuje pa gre na kebab. To pa zato, ker sta skoraj v vsaki ulici bila sigurno vsaj 2 optika, 2 frizerska salona in vsaj 2 prodajalca Kebaba. Toliko optik in fizerskih salonov v samem središču mesta, jih nima cela Ljubljana. 

Našlo bi se še kaj, vendar je to dovolj, da si ustvarite vsaj neko sliko. Končno bom sedaj prešel nazaj na objave svojega ustvarjanja, za konec pa še ena nočna slikca iz mesta Karlskrona.

Nočna panorama iz 7 fotk.

petek, 21. september 2012

Karlskrona - Najdražja večerja in največje razočaranje

Preveč stvari se je dogajalo v zadnjem času in si nisem mogel vzeti toliko časa, da spišem tole. Kot pa sem že obljubil, bo tale zapis v zvezi hrane, ki sem jo imel možnost poizkusiti.
Zajtrki so bili v hotelu, kjer smo bili nastanjeni, tako, da tukaj ni bilo nekih posebnosti, razen tega, da so imeli res zelo dober polnozrnat kruh, ki je bil še vedno topel in dišeč, ko sem prišel na zajtrk.
Ker smo imeli predavanja čez dan in smo imeli vmes 1 uro pavze, nam je gostitelj predlagal, da hodimo na kosilo v restavracijo, ki je v sklopu fakultete. Gre se neke vrste "All you can eat" restavracijo, ki je mešanica tajske in švedske kuhinje.  Lahko si izbiral med večimi različnimi tajskimi jedmi, kot jih poznamo iz tajskih restavracij in pa različnimi jedmi švedske kuhinje, kjer pa so prevladovale jedi kot so pečen losos, losos v smetanovi omaki, pečene ali ocvrte britvaste kozice, široki razanci z jastogom, različni morski sadeži in pa nepogrešljive mesne kroglice. V bistvu je bilo preveč jedi, ki so mi bile všeč, tako, da sem včasih na krožniku  naredil takšne grozne kombinacije, samo zaradi oči, katere so želele vse probati. Cena kosila je bila 79 kron (cca 10 EUR), kar pomeni, da si plačal teh 79 kron, dobil krožnik in kozarec, potem pa si si nalagal kolikor si hotel in karkoli si hotel.
Prvi dan smo lahko še jedli zunaj, ker je bilo lepo sončno  vreme. Rezanci z zelenjavo in ocvrte britvaste kozice.
Slabša fotka, ker nisem glih pristaš, da se v lokalih fotografira. Tukaj je že bila ena izmed divjih kombinacij. Kuskus z zelenjavo in rakci, zelenjavni zavitki, pražena zelenjava, pa še solata z paradižnikom in olivami. Po vsem tem sem šel še po 3 kose lososa v omaki. Vem veliko preveč.
Po zaključku predavanj pa smo odšli nazaj pri hotelu, kjer sem vsak dan odšel še  na sladoled, kateri pa si zasluži posebno objavo, katera bo naslednja in zadnja o Karlskroni.
Večerje sem poskušal preskočiti, saj sem čez dan pojedel toliko kalorij, da mi večerje res ni bilo potrebno jesti. Kljub temu pa sem šel enkrat v lokal Toskana na pico, da vidim, kakšne so pice na Švedskem.  Kljub temu, da je imel lokal Italijansko ime, velike ponudbe pic ni bilo, ali pa smo mi razvajeni, da mora biti v jedilniku vsaj cela stran pic. Naročil sem eno vegetarijansko pico, kjer mi je natakar zarven prinesel še manjši krožnik s solato iz kislega zelja in čilija. Nimam pojma zakaj ampak je pač bilo treba tudi to pojest. Stran pa ja ne bomo metali a ne?
Vegetarijanska pica, solata iz kislega zelja in čilija, 3 dcl pomaračnega soka = 125 kron, cca 15,5 EUR.
No sedaj pa pridemo k večerji, ki je bila moja najdražja zaenkrat. Prvi dan predavanj so nam dejali, da bomo v sredo po predavanjih odšli v Marinmuseum, ki je pomorski muzej, nato pa bo organizirana večerja. Po ogledu Marinmuseuma, ki je res lep in ga priporočam za obisk, pa so nam pripravili večerjo, ki je bila na malo višjem nivoju. Iz kuhinj je prišel šef kuhinje, ki nam je predstavil, s kakšnimi jedmi se bomo nažirali, ampak sledila je popolna streznitev za večino od udeleženecev. Prvo so na mizo prinesli predjed, ki je bila sestavljena iz:
Surov losos v lastnem soku, neznana surova bela riba s poprom in kumaricami, surov losos v smetanovi omaki s koprom in pa kuhan krompir, kuhana jajca ter neke vrste "wassa" kruh. Res da imam rad ribe, ampak toliko surovih rib pa ne glih, kljub temu da so dobre za zdravje. Spraznili smo skledico z lososom v smetanovi omaki in koprom, iz drugih dveh pa smo samo probali po en kos ribe. 
Po predjedi jih je bila večina še vedno lačnih in so čakali glavno jed, kjer jim je šef kuhinje obljubljal losove zrezke. Ko pa so dobili jed pred sebe, pa je bil zanje zopet hladen tuš, ker so bili ti losovi zrezki, ki naj bi bila njihova tradicionalna jed, delno surovi. Na krožnik so dobili kos hrustljave pite iz krompirja in oreščkov, 3 manjše losove zrezke in pa omako iz brusnic. Izgledalo je lepo, vendar pa niso bili navdušeni nad okusom skoraj surovega losovega mesa. Fotografije nimam, ker nisem želel slikati sosedov krožnik.  Ker pa sem bil edini vegetarijanec, pa je šef kuhinje zame pripravil naslednje. Na srečo spet riba ;). Na žalost pa si nisem zapolnil kakšne vrste, vendar naj bi šlo zopet za njihovo tradicionalno jed, kjer je bila riba ocvrta v ovoju iz drobtin in mletih mandljev, zraven pa je bil pire krompir, grah, šparglji, rdeča pesa, prelito z oljem in mandlji.
Švedska tradicionalna jed, za katero pa si nažalost nisem zapolnil niti imena.
Moja jed je bila odlična in sem skoraj pomazal krožnik. Tega pa ne bi mogel reči za vse ostale razen nekaj izjem, ker je večina pustila skoraj polovico jedi. Delno surove jedi jim pač niso šle. Na koncu je bila še sladica iz dveh kepic (res kepic) mangovega in borovničevega sladoleda. Sladoled kot sladoled, ampak se ni mogel primerjati s tistim, katerega sem po tej večerji še šel iskat. Po koncu večerje pa je sledilo presenečenje, kjer smo izvedeli, da moramo večerjo plačati sami. Cena? Ah samo 350 kron, cca 44 EUR. Vem, da nekateri hodite na dražje večerje, ampak jaz si res še nisem privoščil večerje, da bi samo zase dal 44 EUR, tako, da je bila to moja najdražja večerja do sedaj.

Drugače pa ima Švedska zelo visok standard in je ena izmed najdražjih držav v Evropi. Za primerjavo lahko povem, da stane pivo v lokalu 80 kron (10 EUR), magična meja se pri vsem začne pri teh 10 EUR. V lokalu je za rundo odletelo 100 EUR, kot da bi rekel keks. 

Pa pridemo da največjega razočaranja, ki me je doletelo. Tako sem se veselil, da bom lahko odšel na Švedsko, kjer bom lahko probal njihovo tradicionalno pecivo Kanelbullar v originalu, vendar sem se močno motil.  Kot prvo nisem našel nobene domače pekarne, v lokalih tega niso imeli in se mi je zdelo, da sploh nisem na Švedskem. Nato sem od receptorke v hotelu dobil informacijo, kje naj bi bila ena stara pekarna, ki to sama peče. Zjutraj ves vesel hitim do pekarne, kjer pa prodajalka pove da tega ne pečejo več.  Kako ne pečejo cimetovih rolc, če pa so njihova tradiciolnalna jed. Pa me pošlje v drugo pekarno, kjer pa naj bi jih sigurno imeli. Grem še hitro v drugo pekarno, kjer gledam in gledam po policah, vendar jih nisem našel. Ko pa sem vprašal prodajalko, če jih pri njih pečejo, pa mi pokaže na polico, na kateri je bilo zloženo pecivo, ki pa sploh ni izgledalo kot pravi Kanelbullar. Skoraj sem se že skregal s prodajalko, da to pa ni to, pa mi je nato povedala, kakšne sestavine so v njej, tako, da naj bi to res bil Kanelbullar. Pač se nisem mogel sprijazniti in sem prodajalki na Ipadu pokazal Kanelbullar, iz spletnega bloga katerega je spekla Cinnamon and Thyme.  Na koncu je bilo tako, da je poklicala še ostale peke, da pridejo še oni pogledat, kakšen naj bi bil Kanelbullar, tako, da so vsi dejali, da bi takšno mojstrico takoj zaposlili. No Cinnamon and Thyme, ko boš tole brala, vedi, da si dobila veliko pohvalo pekov iz Švedske in če si zainteresirana, te čaka delovno mesto v pekarni.
Kakšna žalost. Ni podobno niti K-ju od Kanelbullarja.
Nato sem Kanelbullar iskat še v trgovinah, vendar pa je bilo vse kar sem našel v obliki polžev. Lahko samo rečem, da sem bil izredno razočaran, saj pravega Kanelbullarja v ožjem središču mesta Karlskrona  nisem imel možnost probati. 

Kljub vsemu pa je bilo prehranjevanje in nabiranje kalorij zame nadvse uspešno, saj sem v 6 dni pridobil nazaj 2 kilograma čiste teže.

torek, 11. september 2012

Karlskrona - mojih 6 dni - 2 del

Danes pa še malo predstavitve univerze kjer smo imeli predavanja, nekaj fotk iz mesta in  nekaj posebnosti, katerih še nisem videl na morju.

Predavanja smo imeli na Blekinge Institute od Tehnology (skrajšano BTH), katera je uvrščena na 5. mesto  med vsemi univerzami v svetu.  Fakulteta je znana po celem svetu, saj jo obiskuje veliko številu tujcev, sploh iz azijskih dežel, željnih znanja iz informatike. V tem času ko smo bili mi tam, so bile počitnice, vendar pa so po prostorih univerze hodili sami kitajci in indijci.
Pogled na predavalnice univerze iz morja. (izlet z gliserjem, katerega so sami sestavili študentje)
Igrišče za odbojko pred predavalnicami. (v okolici univerze je veliko možnosti za razgibavanje)

Še ena fotka predavalnic.
Največja znametitost te univerze pa je savna. To ni takšna savna, ki jo poznamo pri nas, ampak manjša hišica-koliba sredi morja. Predavatelj, ki je bil naš gostitelj je povedal, da je ta savna zelo dobro obiskana, pa čeprav gredo vanjo samo 3 do 4 osebe. Ampak kako priti nanjo? Ena varianta je čoln, druga najbolj  uporabna pa je, da se slečejo na travi pred predavalnicami in odplavajo do savne. 
Savna pred univerzo. Od kopnega je oddaljena cca 75 metrov.
Jadrnica, katero je na roke izdelal eden izmed profesorjev na univerzi.
Čas v predavalnicah nam je kar hitro minil, saj so bila predavanja zelo zanimiva, prav tako pa so uslužbenci  zelo dobro skrbeli za nas. Med vsakim odmorov so nam postregli s čajem, kavico in manjšimi prigrizki  ali pa pecivom. Lahko samo rečem, da je vadba Insanity že pozabljena.

Pa nazaj v mesto in njegove bližnje otočke. Na okoliških otokih blizu centra so tudi neke vrste mestne plaže, namenjene za kopanje. Meni je uspelo odkriti samo eno izmed njih, ki se nahaja na otočku Salto. Glede na to, da je večji del otoka skalnat, so za plažo poskrbeli in nanjo navozili precej mivke. Plaža je lepo urejena, kar pa ne bi mogel reči za morje. Sedaj razumem švede zakaj hodijo na morje na hrvaško obalo. Morje je umazano zelene barve, polno meduz klobučnjakov, ob obali pa plava nesnaga. Ne vem kakšno zadovoljstvo ti predstavlja plavanje v morju polno meduz, ker je izgledalo, kot da bi plaval v želeju. Ko sem odkril tole mestno kopališče je bila ura že nekaj čez 20.00 uro zvečer, zunanja temperatura 18 stopinj, vendar pa so se našli junaki, ki so se namakali v morju. 

Mestno kopališče v večernem času.
Pri ogledu okoliških otokov, sem ugotovil, da je takšnih savn, kot je pri univerzi, več.
Ena izmed savn na otoku Salto.
Končno pa sem našel del, kateri je eden izmed najbolj fotografiranih delov Švedske. Na otočku Dragso se nahajajo tipične švedske hiške, katere se imenujejo The cottages of Brändaholm. Po mojem mišlenju  eden izmed najlepših delov mesta. Kup majhnih hišk v rdeči barvi z belimi robovi. Na žalost je bilo takrat vreme oblažno, pozno popoldansko sonce je zahajalo levo od teh hišk, tako, da so bili pogoji za fotografiranje zelo slabi. Kljub temu pa mi je uspelo narediti vsaj eno dokaj solidno fotko, tega najbolj fotografiranega kraja Švedske. 
The cottages of Brändaholm
V prejšnji objavi sem pozabil na fotko Admiralskega urnega stolpa. Ta stolp je bil postavljen leta 1699 in je bil namenjen delavcem v pristanišču, sedaj pa se uporablja kot zvonik. 
In sedaj smo prišli do nekaterih stvari, katerih še res nisem videl na morju. 
Race. Lahko bi jim rekel morske race, saj ji je v okolici mesta cel kup. Do sedaj rac še res nisem videl na morju, tako, da je bilo to presenečenje št. 1.
V pristanišču med morsko travo in umazanijo.

Na odprtem morju.
Labodi. Tudi labodov še nisem videl plavati na morju, tako, da je bilo to presenečenje št. 2.
Labodja družina na morju.
Nato sredi mesta srečam zajca. Pa potem še enega in še tretjega. Toliko zajcev ne vidiš pri nas na polju, kot sem jih tukaj v mestu. 
Slikca je zelo slaba, ker tale trotl-ziher fotič rabi kr nekaj časa, da nardi fotko.
Nadaljevanje sledi (končno bo hrana).

nedelja, 09. september 2012

Karlskrona - mojih 6 dni

Kot sem že v prejšnjem zapisu napisal, sem se na mesto Karlskrona pred odhodom dobro pripravil, saj sem ožji del mesta pregledal z Google street view, prebral več različnih blogov in obiskal nekaj spletnih strani z informacijami o tem mestu. Med pisanjem bom objavil tudi več povezav na spletne strani, ki so meni pomagale, da sem si ustvaril neko sliko o tem mestu, na katerih je tudi več informacij, kot pa jih bom jaz lahko opisal. 
Novejši del mesta (panorama iz 5 fotk)
Čist na kratko pa je mesto Karlskrona nastalo leta 1680, ko so prestavili Švedsko kraljevo mornarico iz območja Stockholma na južni del Švedske, ki je bil bolj strateško pomemben. Ime je dobilo v čast kralja Karla XI in v prevodu pomeni Karlova krona. Mesto se razsteza po 30 otočkih, glavni del mesta pa je otok Trosso, katerega sem res prehodil po dolgem in počez. Več delov mesta je zaščitenih in spadajo  pod UNESCO World Heritage. Vse dele, ki so zaščiteni si lahko ogledate na tem linku.


Nastanjeni smo bili v Hotelu Aston, ki se nahaja v samem središču mesta, na začetku cone za pešče. Gre za manjši hotel, ki se nahaja v starejši zgradbi nad trgovskim centrom, vendar pa je bilo bivanje v hotelu (kolikor ga je bilo) odlično. Sobe v hotelu niso bile nič posebnega, pač tri zvezdice, skupni prostor oziroma jedilnica, pa je bil urejen v domačem švedskem stilu in kot na njihovi spletni strani oglašujejo, da se počutiš kot doma. Hotel nima kuhinje, ampak samo manjšo pripravljalnico hrane, tako, da je v hotelu omogočen samo zajtrk. Zajtrk je bil samopostrežni, tako, da smo bili z njim zelo zadovoljni, saj si si lahko sam izbiral, kaj ti pač tisti dan paše. Bilo je vsega, od več različnih vrst marmelad, paštet, masla, sirov, salam, klobas, žitarica, kosmičev,  do toplih jedi kot so bila umešana jajca, popečene klobasice ter vsem znane mesne kroglice, ki si jih lahko jedel že za zajtrk, če si želel. Najboljša stvar v hotelu pa je bila receptorka. Starejša gospa, z skodranimi sivimi lasmi, tankimi očali, nadvse prijazna. V bistvu si jo je najlažje predstavljati kot pripovedovalko pravljic. Z njo sva se ujela že prvi dan, saj je bila presenečena, da že toliko vem o mestu, ko sem jo za vsak slučaj vprašal, v katero smer je kakšna moja destinacija. 
Naš hotel, ki obsega 3 in 4 nadstopje te zgradbe.
Ker smo  imeli predavanja vsak dan med 9.00 in 17.00, včasih do 18.00 ure, sem si lahko mesto in bližnje otoke ogledal le v poznih popoldanskih urah, tako, da sem moral biti kar hiter, da sem ujel še kakšen sončni žarek. Vreme je še nekako zdržalo, tako, da smo imeli 2 dni sončno vreme, tri dni oblačno vreme, zadnji dan pa je že deževalo. Kljub vremenu in slabemu fotiču, pa mi je uspelo napravit nekaj fotografij, ki me bodo vedno spominjale na obisk tega mesta.

Frederickova cerkev oziroma v originalu Fredrikskyrkan, ki se nahaja na glavnem trgu.
Še pogled iz daleč na del glavnega trga, ki je drugi največji v Evropi.
Spomenik kralju Karlu XI na glavnem trgu.

Še v poznem popoldanskem času.
Ograja narejena iz topovskih granat pred Bataljon af Trolle.

Spomenik Eriku Dahlbergu, kateri je izdelal načrt mesta. Na žalost mi slike od spredaj niso poratale, ker je bilo zadaj sonce, kljub temu pa sem dal tole fotografijo ker je zanimiva ograja izdelana iz topovskih krogel. Zadaj je razviden še stari del vojaške utrdbe.
Stari del pristanišča, (panorama iz 7 fotk in z mojo senco)

Hiša upokojenega admirala, ki se nahaja v pristanišču. 



Jadrnica zasidrana pred pomorskim muzejem.

Ostanki iz zgodovine.

Pogled na otok, na katerem je vojaška akademija.
Manjši otoček (takih je še nekaj v okolici) z počitniško hišico.


Stakholmen - manjši otoček med otokoma Trosso in Salto, posejan s klopcami za zaljubljence ;)

Sončni zahod iz ene izmed teh klopc.

Novejši del mesta v nočnem času.
Ljubljana cca 1200 km zračne linije.
Malo igranja s fotičem in mi je nekako uspelo ujeti lunin sij v morju.
V okolici mesta so  na večih  manjših otočkih postavljene takšne zgradbe, katere so bile namenjene hranjenju smodnika, da ne bi prišlo do katastrofe v mestu.
Mesto je lepo urejeno - primer zasaditve rožic v starem čolnu.
Nadaljevanje sledi.