petek, 27. julij 2012

Melonin sirup


Danes pa ena predstavitev izdelka, kateri bo bolj muha enodnevnica. En dan je namreč zdržal tale sirup predno ga je skoraj zmanjkalo. Ker sem dobil eno melono vrste Galia, ki ni naša najbolj priljubljena, sem se spomnil soka iz melon, katerega sem večkrat kupil pred davnimi leti, sedaj pa ga ne vidim več na prodajnih policah. Vem, da je bil pakiran v tetrapaku po 1,5 litra, vendar se znamke oziroma izdelovalca tega soka ne spominjam. Sedaj že dolgo ne kupujemo sokov v trgovinah, tako, da niti nisem pozoren, če še obstaja melonin sok v tetrapaku.
Ker moji dve tokrat nista bili preveč zainteresirani, da bi melono pojedli, sem pa rekel, da bom probal spet nekaj novega. Nič lažjega kot melono spustiti čez sokovnik Omega 8006 in s tem pridobiti malo več kot 5 dcl čistega meloninega soka. No pa dajmo še zraven 250 gramov sladkorja in 4 dcl vode ter vse skupaj na štedilnik do vretja. Ko se je sirup malo ohladil, sem ga pretočil v steklenico in ga hotel pospraviti v temen hladen prostor. To mi ni uspelo, saj sem ga že čez dve uri že veselo točil v kozarce in mešal z vodo. Skoraj cel liter meloninega sirupa smo spili v enem dnevu.

Sveže izstisnjen sok iz melone vrste Galia.
Končni produkt in primerjalni vzorec ;)

Veliki trije
Da pa ne bo vse prelepo, pa lahko po pravici povem, da takšen sirup iz melon drugi dan ni več primeren za kakšne obiske. Vsi vemo, da melone nekaterim ljudem ne dišijo in imajo podoben vonj kot gnila jajca. Tudi v mojem primeru je sirup drugi dan dobil močan vonj, čeprav je bil po okusu še primeren za pitje. Ker pa je človeški um naravnan tako, da povezuje vonj z okusom, kar pomeni, da če nam nekaj ne diši, nam tudi ne bo dobro, pa je potrebno takšen sirup porabiti v enem dnevu.

Bil pa je dober poskus, kateri me je za en dan vrnil v tista leta, ko sem še kupoval pripravljene sokove.


torek, 24. julij 2012

Moj improviziran vrtiček


Vedno sem si želel imeti manjši vrtiček, na katerem bi predvsem vzgajal zelišča in mogoče kakšno manjšo zelenjavo. Ker pa še vedno živimo v najetem stanovanju, si tega ne morem privoščiti, zato pa malo improviziram in sem si uredil tale manjši zeleni kotiček, katerega bom predstavil danes. Nič posebnega, veselje do zelenja je pa vseeno.

Del terase, ki ni pod streho.
Stevia, ki je res noro sladka.
Zelo stara melisa, ki ji je uspelo prezimiti.
Češnjevi paradižniki

Največji plodovi.


Levo navadna meta, desno poprova meta.

Limona, ki ji letos ne gre dobro. Odpadli so že vsi majhni plodovi.
Baziliko pa mi je napadla ena manjša gosenica, ki mi je precej obžrla velike liste.
Prve tri so paprike, zadnji je pa čili presenečenja. Zasadil sem seme neznane vrste čilija.



Šopek sončnic.
Na slikah se vidi, da bi moral ta del terase tudi malo očistiti, vendar ni nikoli časa očistiti vsega listja in zemlje, ki pada iz korit in lončkov ob večjih nalivih. Ostale rastline so ostale od lastnice stanovanja in ih ne štejem kot moje.

ponedeljek, 23. julij 2012

Melisin sirup


Na začetku ena velika pohvala sodelavki od moje, katera mi je prinesla celo Mercatorjevo vrečo melise. Takšne stvari me vedno razveselijo, saj spet lahko naredim nekaj novega. Tokrat sem se odločil, da za spremembo naredim sirup iz melise, da ne bom vedno delal samo iz poprove mete. Izdelave sem se lotil na drugačen način oziroma preizkušal sem, če se bo nov način obnesel. Za začetek sem porabil skoraj dve uri, da sem iz cele vreče stebel melise potrgal liste, katerih se je nabralo za cel večji odcejevalnik.

Pri tej izdelavi sirupa sem uporabil
- precej listov melise (na žalost res nimam pojma koliko jih je bilo- v bistvu poln odcejevalnik)
- 1 kg rjavega sladkorja
- sok izstisnjen iz 6 limon
- 4 litre vode

Sprememba v izdelavi tega sirupa je bila v tem, da sem se odločil, da ne bom namakal listov v vodi ampak bom liste melise sočil s sokovnikov Omega 8006. Pri sočenju sem iz polnega odcejevalnika listov melise, pridelal 6 dcl čistega soka melise. V večjem loncu sem zavrel 4 litre vode, dodal sladkor, da se je stopil, nato pa v vrelo vodo zlil sok melise in sok limon. Pustil, da je vrelo 5 minut, odstavil iz štedilnika in počal, da se je sirup malo ohladil, nato pa z njim napolnil  segrete steklenice. Malo sirupa, ki je ostal, sem takoj probal in ugotovil, da je tudi ta sirup zelo osvežilen, ravno pravšnji za poletne dni. 

Sočenje melisinih listov.
5 litrov melisinega sirupa.
Čeprav v tem sirupu ni veliko sladkorja, se kot vsi ostali sirupi, tudi ta melisin sirup redči z vodo.

četrtek, 19. julij 2012

Hokaido pirini rezanci ter pesto iz vijolične in zelene bazilike


Danes pa zadnji del Hokaido triologije. Kot vidim na ostalih blogih, katere spremljam, zadnje čase vsi probavamo oziroma izumljamo neke nove jedi oziroma kombiniramo različne sestavine. Preden sem se odločil, da naredim domače Hokaido pirine rezance, sem kar dosti preverjal strica Googla, če je kdo že naredil kaj podobnega. Zadetkov, da bi kdo delal rezance iz Hokaido buč na slovenskih straneh nisem našel, na tujih pa so uporabljali bučke, ampak ne Hokaido buč. Lahko bi  se reklo, da sem spet naredil nekaj novega. Če pa se motim, pa naj mi bo oproščeno. 

Rezanci so bili ustvarjeni iz:
- 250 gramov Hokaido buče
- 400 gramov polnozrnate pirine moke
- žlica olivnega olja
- 1 dcl vode

Hokaido bučo sem narezal na rezine in jih popekel v pečici cca 10 minut. Nato sem jih narezal na koščke in jih z vilico pretlačil. V manjši skledici sem jim nato dodal 1 dcl vode in z paličnim mešalnikom zmiksal, da je nastal neke vrste bučni pire. 


Tokrat pa je težaško delo opravil multipraktik (priznam, da se mi ni dalo na roke zamesti testa) v katerega sem nasul 400 gramo polnozrnate pirine moke, dodal žlico olivnega olja in dolil bučkin pire. Multipraktik je zamesil testo, katerega sem na koncu še sam malo zmesil, nato pa ga zavil v folijo in ga dal na hlajenje v hladilnik. 


Na vrsto je prišla izdelava pesta. Odločil sem se, da naredim mešani pesto iz zelene in vijolične bazilike. Na žalost v soboto ni bilo mamce na tržnici, da bil dobil svežo vijolično baziliko, tako, da sem uporabiti vijolično baziliko, ki jo imam shranjeno v steklenem glažu v zmrzovalniku (tista za hude čase).

Sestavince za pesto:
- 3 žlice vijolične bazilike - na žalost zmrznjene (čeprav tako shranjena v zmrzovalniku obdrži okus)
- 10 večjih listov zelene bazilke
- 5 strokov česna
- 3 žlice pinjol
- sol, poper in cca 1 dcl domačega oljčnega olja
Res bo že čas, da si nabavim večji terilnik (možnar), ker je bilo sestavin preveč za enkratno obdelavo, sem moral delati pol-pol. Dober izgovor za krepitev mišic. Na koncu sem vse skupaj zmešal v skledici in pustil, da se okusi premešajo med seboj.

Pesto iz vijolične in zelene bazilike.
Na vrsti je bil zopet sokovnik Omega 8006, na katerega sem nastavil nastavek za široke rezance in začel z izdelavo domačih Hokaido pirinih rezancev. Tokrat izdelave nisem fotografiral, je pa identična kot v tej objavi. Ko so bili izdelani vsi rezanci, sem jih še sveže vrgel v lonec in skuhal v rahlo osoljeni vodi 4 minute.
Rezance sem odcedil, v loncu segrel pesto in rezance dodal nazaj v lonec in vse skupaj dobro premešal. 

Serviral v velike krožnike za testenine, ter čez testenine naribal trdi ovčji sir.


Če bi jed ocenjeval, bi povedal, da je bila jed kot celota zelo okusna, manjkala pa je oranžna barva Hokaido buče v rezancih, saj je rjava barva polnozrnate pirine moke prevladala.  Kljub vsemu, pa sem zadovoljen, saj je nastala nova zelo zdrava jed, katero smo vsi trije z veseljem pojedli.

ponedeljek, 16. julij 2012

Hokaido bučna juha

Kot sem že v prejšnji objavi napisal, nam je ta vikend delal družbo večji primerek hokaido buče. Polovica jo je končala pečena, ena tretjina polovice je šla v domače pirine rezance, drugi dve tretjini pa se predstavljata danes. Juhe iz Hokaido buče res še nisem delal, čeprav sem videl teh receptov na spletu kar nekaj. Tokrat pa sem se odločil, da naredim juhico po receptu Hokaido bučna juha od blogerke Gourmet forever.  Kljub temu, da nisem velik ljubitelj juh, me je s slikami in preprostim receptom na svojem blogu  prepričala, da se lotim tele juhice. In res mi ni žal. Juha je bila res vrhunska, tako, da jo je naša mala "juhožderka" pojedla dva polna krožnika.

Neke velike umetnosti pri izdelavi te juhe ni, tako, da bo tole zelo kratek opis.
Buča je bila razpolovljena, tako, da sem jo izdolbel in ji odstranil notranji mehki del s semeni. Neolupljeno sem jo narezal na koščke in jih popekel na oljčnem olju. Dodal sem jušno osnovo (zelenjavno) in bučo pokuhal do mehkega. Pokuhane koščke buče sem s paličnim mešalnikom zmiksal in dodal še malo vode, da je iz zmiksane gošče nastala juha. Solil, popral ter dodal malo smetane in jo še malo pokuhal. Ko pa je bila  servirana na krožnik,  pa sem ji dodal še pražena bučna semena.    

Moj primerek Hokaido bučne juhe.

Tale juha bo sigurno še večkrat na našem jedilniku. Za lepši prikaz nastanka takšne juhe, pa lahko obiščete blog Gourmet forever, katera ti že s slikami v objavi obudi sline.

nedelja, 15. julij 2012

Tris bučk - Hokaido, zelene in rumene z ostalo zelenjavo

Tris bučk - zelene, rumene in Hokaido (in pa dva feferončka)
Pa se je začelo. Naval domačih bučk. Zelene, svetlo zelene, rumene, sploh pa Hokaido buče
Danes ne bom pisal o receptu, ampak samo predstavil naše sobotno kosilo, ki je bilo,  skoraj v celoti sestavljeno iz domače zelenjave. Edina stvar, ki ni bila domača, je bila rdeča paprika, katera je  kar sama silila zraven na krožnik. Sezona bučk se je začela pred časom, sedaj pa so dozorele še Hokaido buče. Ta vrsta buč mi je prirasla k srcu zaradi svoje živo oranžne barve in načinov, na katere se da to bučo pripraviti oziroma jo uporabiti. 
Ena večja Hokaida buča je zadostovala, da sem  v tem vikendu iz nje naredil tri jedi. Polovica buče je uporabljena v današnjem kosilu, druga polovica, pa je zadostovala za izdelavo Hokaido bučne juhe in domačih Hokaido pirinih rezancev, katera pa bosta opisana v naslednjih objavah. 

Za sobotno kosilo smo si privoščili  pečen krompir,  zelene bučke s sirom, rumene bučke s sirom, Hokaido bučko z rožmarinom,  pečene feferone, čebulo, korenček in rdečo papriko. Vse se je peklo v pečici na dveh žlicah oljčnega olja in papirju za peko. 

 
Nič me ne veseli bolj kot to, da vidim, kako naša tamala,  najprej poje vso pisano zelenjavo, na koncu pa  krompirček. Prav presrečen sem, da zaenkrat nima odpora proti zelenjavi. Najbolj pa sta ji v takem kosilu  všeč pečen korenček in pečena čebula. Ista kot ata.

Tole pa so porcije (servirane na krožnikih za pico ;))

torek, 10. julij 2012

Čokoladna hruškova torta


Danes sem med pregledom mojih fotk opazil, da sem pozabil objaviti še eno majhno tortico, ki je tudi nastala zelo hitro. Tudi tale tortica je bila namenjena sodelavcu za rojstni dan, vendar pa je nisem nič posebej okrasil. Odločil sem se, da naredim čokoladno hruškovo torto s kančkom ruma. 

Ta pa je bila izdelana iz:

sestavine za biskvit
- 3 jajca
- 150 gramov rjavega sladkorja
- 150 gramov polnozrnate moke
- pol vrečke pecilnega praška
- pol deci olja in pol deci vode

krema
- 200 gramov sladke smetane
- 100 gramov mascarpone-ja
- dve žlici ruma
+ 4-5 očiščenih hrušk

preliv
- 100 gramov čokolade
- 100 gramov sladke smetane
- žlica ruma

Recept je podoben kot pri Torti Račka, saj so tudi sestavine skoraj iste. Te sestavine imam vedno doma, recept je preizkušen, zato pa lahko na hitro naredim takšno majhno tortico. Spekel sem biskvit, ga prerezal, namazal s kremo in jo obložil z narezanimi in olupljenimi hruškami. V skledi nad parno kopeljo sem stopil čokolado, ji primešal smetano in dodal žlico ruma. Nato sem torto namestil na rešetko, pod njo nastavil papir za peko, na katerega je odtekla odvečna čokolada, da sem jo lahko uporabil še enkrat. Torto sem na hitro premazal z čokolado, nato pa ostalo čokolado prelil po njej. Takšne majhne in hitre tortice prav pašejo, saj so kosi manjši in ni skrbi, da bi tortica ostala.

Nekaj utrinkov pa v fotkah.

Mazanja kreme na biskvit.

Narezane in olupljene hruške.

Krema obložena s hruškami.

Pripravljeno za čokoladni preliv.

Uh, kako paše tale čokolada.

Počakam, da odteče odvečna čokolada in smuknem v hladilnik.
 Nič posebnega, kljub temu pa zelo dobra torta.

sreda, 04. julij 2012

Preliv za sladoled After eight


Tole pa moram objaviti, saj je tole najboljši preliv za sladoled v teh vročih dneh. 
Po uspešnem zaključenem ciklusu 9 tedenske vadbe Insanity, ja uspelo mi je, sem že prišel v fazo pregrešitve. V teh 9 tednih sem res začel malo gledati kaj jem, zmanjševati obroke, jesti več obrokov, manj ogljikovih hidratov in več beljakovin ter se omejil z vnosom preveč sladkorja. Zaenkrat še zbiram pogum, da bi objavil  zapis o vadbi s slikami, lahko samo povem, da mi je uspelo v 9 tednih zravnati trebuh in izgubiti 11,2 kilograma.
Sedaj pa nazaj k prelivu za sladoled, ki sem ga poimenoval After eight. Verjetno veste, da obstajajo čokoladice After eight, katere so polnjene z maso, ki vsebuje mentol. Teh čokoladic takrat nisem preveč maral, saj mi ni ugajal  okus mentola z okusom čokolade. Vse skupaj pa se je spremenilo, ko sem začel prvič izdelovati domači sirup iz poprove mete. Od takrat je meta, sploh pa poprova meta moja kraljica. V prejšnjem zapisu sem objavil, da sem iz zadnje žetve naredil nek izvleček iz poprove mete, ki ga nameravam uporabljati pri peki oziroma dodajanju k sladicam, danes pa objavljam preprosto pripravo preliva za sladoled, s katerim sladoled dobi okus po čokoladicah After eight. 

Skoraj vedno je doma sladoled iz Hofer-ja Burbonska vanilija, kateri nam vsem po okusu ugaja, tudi če mu ne dodamo kakšnega preliva. Čokolada za kuhanje je tudi vedno prisotna, pa sladka smetana tudi, zdaj pa še moj izvleček iz poprove mete in tako je nastala ideja za preliv.

V skledi nad parno kopeljo sem raztopil 6 rebrc čokolade, jim dodal žlico sladke smetane ter jih raztopil.  



 Iz hladilnika sem vzel glaž z izvlečkom poprove mete in zajel polno žlico.

 
To žličko poprove mete sem vmešal v stopljeno čokolado in dobro premešal.



Z nastalim prelivom sem prelil vanilijev sladoled in počakal, da se malo strdi, nato pa v napad. Okus je res skoraj identičen čokoladicam After eight. Božanska sladica iz poceni sestavin. 


Naslednjič bo potrebno narediti domač vanilijev sladoled, da bo sladica čist domača.

Ima kdo kakšen preizkušen recept za domač vanilijev sladoled?

ponedeljek, 02. julij 2012

Izvleček iz poprove mete

Spet je prišla sobota in spet je bil čas, da se poigram z poprovo meto. Mamca na tržnici mi že od daleč maha, ko me vidi, da grem proti njenemu štantu, moja pa mi doma pravi, da sem že obseden z poprovo meto. Zgleda, da je v tem kar precej resnice. 
Ker sem v prejšnjih dveh sobotah naredil dovolj sirupa iz poprove mete, mi ga tokrat ni bilo potrebno delati. Tokrat pa sem se odločil, da s sokovnikom zmeljem liste poprove mete in nekaj naredim s sokom, ki bo pri tem nastal.  

Kup poprove mete, čaka na sočenje (nekaj pa sem jo prihranil za vsakodnevno uporabo)
Najprej sem celo vrečko poprove mete "prebral", prihranil nekaj daljših stebel z listi za vsakodnevno uporabo v napitkih, iz ostalih stebel pa sem potrgal vse liste in jih opral. Listov je bil za celo posodo Blenda fi 28 iz Ikea-je, katero sem že omenil pri peki torte Košarkaška žoga. Ko sem odcedil liste in jih osušil, kolikokor se je dalo, sem jih začel v sokovniku Omega 8006 sočiti. 


Po končanem sočenju je bilo v zbirni skodelici malo več kot 1 dcl 100 % čistega soka iz poprove mete. Temu bi se lahko nekako reklo izvleček iz poprove mete z veliko vsebnostjo mentola. Pri tem sočenju pa je bilo razvidno, zakaj tej vrsti mete pravijo poprova meta. Kot je na sliki spodaj razvidno, je videti, kot da bil nekdo močno popopral nastalo tekočino. 

Tale rjavkasto siva barva je res izgledala, kot, da bi bil sok posut s poprom.
Odločil sem se, da iz nastalega soka naredim močan sirup, katerega bom uporabljal pri peki ali pa drugih sladicah. Sok poprove mete sem zlil v manjšo kozico in mu dodal 250 gramov sladkorja ter ga segrel do vrelišča. Med stalnim mešanjem je nastal zelo gost zelen sirup, kateri je dišal nenormalno. Vonj po mentolu je ostal še do danes v kuhinji. Ko je zadeva vrela 5 minut sem jo odstavil iz štedilnika, počakal, da se malo ohladi in jo nato natočil v ogret kozarec. 


Kozarec hranim v hladilniku, saj ne vem koliko dolgo bo ta "izvleček" poprove mete zdržal, ne da bi se pokvaril.  Ampak glede na to, da sem jo v dveh dneh že dvakrat uporabil, verjamem, da ga bo prej zmanjkalo, kot pa bi se pokvaril. 
Prvi preizkus je bil takoj naslednji dan, ko sem delal čokoladni preliv za vanilijev sladoled. V čokoladni preliv sem dodal žličko tega sirupa, dobro premešal in prelil po sladoledu. Okus je bil, kot, da bi jedel čokoladice After eight. Noro dobro, pa čeprav  tistih čokoladic takrat nisem maral. V naslednji objavi bo zagotovo predstavljena tale moja pogrutavščina.