Focaccia s česnom in rožmarinom

Pa ne že spet focaccia! Ja že spet vas bombandiram s tem kruhkom, ki se pri nas doma peče vsako nedeljo zjutraj. Sedaj še samo čakam, da mi začnejo sosedi vsako nedeljo zjutraj trkat na vrata ;)

Po objavah o Focaccia z olivami in rožmarinom in Focaccia s sušenimi paradižniki in baziliko, je tokrat na vrsti Focaccia s česnom in rožmarinom.

Poleg tega, da so nam takšne ajdove focaccie vsem zelo všeč, so še zelo fotogenične in neke vrste nedeljski ritual, ko po jutranji peki, vklopiš fotoaparat in pred zajtrkom opraviš en "fotošuting".  

Tudi tokrat se osnovni del recepta ne bo razlikoval, spremenila pa sta se dodatka, ki poskrbita za okus in vonj tega kruhka. Tokrat sta na ajdovo-pirinem testu pristala česen in rožmarin. Včasih nisem maral česna niti na solatah, sedaj pa je to ena sestavine, ki ne sme nikoli manjkati. V soboto zjutraj sem namreč na tržnici dobil prelepo spleteno kito domačega česna, ki skrbi za to, da so naše jedi bolj aromatične. Tisti, ki ne marate česna, vam lahko takšna česnova kita služi za okras ali pa otrokom razložite, da to mora biti v hiši, da odganja vampirje. 

Focaccia s sušenimi paradižniki in baziliko

Pa ne že spet focaccia ali pač? 

Ne morem si pomagat, vendar sem z njo postal skoraj obseden. Prav tako moji dve. Sploh mi ni problem zvečer vse pripravit, zjutraj pa dokončat in spečt. Tako ali tako  sem jutranji človek in če si jutro krajšam s tem, da si pripravim nekaj dišečega in dobrega, potem je pa zame sploh dobro jutro in ne samo besedna fraza. 

Če že nisem sam pekel svojega kruha, sem večkrat kupil ajdovega z orehi, ki ni smel manjkat vsako nedeljo zjutraj pri zajtrku. Tega je sedaj zamenjala focaccia, ki si jo vsakič priredim malo drugače. Zadnjič sem vam predstavil focaccio z olivami in rožmarinom, tokrat pa je na vrsti focaccia s sušenimi paradižniki in baziliko. 

Osnovni  recept za focaccio se ne bo razlikoval, spremenjeni sta le dodatni sestavini, ki sta tokrat sušeni paradižniki in vijolična bazilika, ki se letos zaradi vremena ni obarvala v svoje barve in je ostala nekje med zeleno in vijolično barvo. Čeprav pravijo, da bazilika nima rada vlage, ji to skoraj vsakodnevno deževje prav godi, saj raste tako hitro, da jo skoraj ne morem sproti porabiti. Pri sušenih paradižnikih pa je najbolje, da uporabite suhe paradižnike in jih pred uporabo samo namočite za 10 minut v olje skupaj z baziliko, kot pa tiste, ki so že marinirani v olju, saj so zame brez okusa, oziroma imajo okus samo po olju. Razen če imate kakšno domačo varianto vloženih sušenih paradižnikov, ki pa so definitivno boljši kot pa kupljeni. 

Jabolčna pita s pekan orehi brez glutena

Zadnje čase preizkušam nove sladice in pri tem tudi večkrat kršim pravila v splošnih receptih. Vsi vedno omenjajo, da se je potrebno pri peki sladic držat točnega recepta, sam pa sem mnenja, da temu ni tako. Res je, da če želimo imeti vedno isti okus, potem se je treba držat točnega recepta in istih sestavin, vendar pa bi bilo takšno življenje dolgočasno, saj bi bile vse sladice iste vrste enakega okusa povsod. Meni je pa všeč to, da imajo sladice svoj okus, ravno na podlagi tega, kdo jo pripravlja, na kakšen način in s katerimi sestavinami. 

Tokratna objava gre ravno v to smer, saj sem se odločil, da naredim preprosto jabolčno pito na drugačen način. Za osnovo sem vzel recept za testo pate brisee, katerega sem tokrat naredil z bio ajdovo moko, jabolka in pekan orehi pa tako ali tako pašejo skupaj.

Na koncu je nastala odlična jabolčna pita s pekan orehi, ki je brez glutena, poleg tega pa je nisem nič posebej oblikoval, tako da ima takšen rustikalni oldschool videz.

Jabolčna pita s pekan orehi brez glutena:

Testo - Pate brisee iz ajdove moke
- 200 gramov bio ajdove moke brez glutena
- 75 gramov masla
- ščep soli
- 0,5 dcl vrele vode (ja, res je, vrele)

Nadev:
- 8 jabolk
- 2 žlici agavinega sirupa
- sok polovice limone
- žlička limonine lupinice
- žlička cimeta

- 50 gramov pekan orehov
- žlička agavinega sirupa

Priprava:

V mešalniku ali pa na roke zmešamo moko, ščep soli in  maslo narezano na kocke, da nastanejo drobtine. Zavremo  vodo in jo prilijemo k drobtinam ter na hitro premešamo, da nastane kepa testa. Testo zavijemo v folijo in ga damo v hladilnik za vsaj pol ure.

Jabolka olupimo in jih tokrat kar naribamo na lističe. V skledi jih zmešamo skupaj s sokom limone, limonino lupinico, cimetom in agavinim sirupom.

Testo vzamemo iz hladilnika in ga zvaljamo na cca 4-5 mm debelo ter položimo v namaščen pekač za pite. Nanj vsujemo jabolčno mešanico ter jo poravnamo. Pečemo v ogreti pečici 30 minut na 180 stopinjah. Pet minut pred koncem pečenja, na pito dodamo pekan orehe, katere smo zmešali z žličko agavinega sirupa. Problem pri pekan orehih je to, da se dokaj hitro zažgejo in potem je cela sladica uničena. Pri tej piti je dovolj samo to, da se pečejo zadnjih pet minut. 

Ker je v receptu bolj malo jabolk, se robovi malo bolj zapečejo in so kot ajdovi keksi.

Glede na to, da je pita zmanjkala še vroča, pomeni, da je tudi pate brisee iz ajdove moke lahko uporabljen za takšne sladice ali pa smo se že mi postali odvistni od ajdove moke.

Najboljše ajdove palačinke

Palačinke!

Poznate koga ki jih nima rad? Jaz ga sigurno ne poznam oziroma vsej ne bi vedel, če je kdo od mojih prijateljev in znancev, ki jih ne mara. Včasih se nič ni moglo primerjati s skutnimi palačinkami, ki jih je pripravila moja mama. Saj so bile tudi navadne z domačo marmelado odlične, vendar pa se s skutnimi palačinkami  z namočenimi rozinami v rumu in to še vročimi,  takrat res ni dalo z ničemer primerjati. Čeprav so skutne palačinke nasitne, pa jih je vedno celoten pekač zmanjkal v trenutku.

Potem sem imel enkrat prigodo v službi, kjer smo se zmenili, da bo eno noč eden izmed sodelavcev pekel palačinke, ostali pa bomo tekmovali, kdo jih poje več. Na koncu se nam je sodelavec že zasmilil, saj je palačinke pekel kar precejšen del noči. Takrat še ni bilo čokoladni namazov oziroma Nutelle, tako da smo se zadovoljili kar z domačo marmelado. In rezultati? Dva sodelavca sta končala pri 7 in 9 palačinkah, eden je vztrajal do 13, še zadnji dol 15. Kaj pa jaz. Pojedel sem jih 24, potem pa je na mojo žalost in sodelavčevo veselje (ta, ki jih je pekel) zmanjkalo mase. Lačni ravno nismo bili.

In sedaj k mojim ajdovim palačinkam. Če ste navajeni na okus navadnih palačink, so se vam ali pa se vam bodo mogoče prvič zdele ajdove palačinke malo čudne. Vse zdrave stvari so prvič malo čudne in mogoče za nekatere nenavadnega okusa. Enako je pri sočenju sokov iz zelenjave in sadja, čuden okus ampak pijemo samo zdravje. Pri pripravi ajdovih palačink iz ajdove moke, ki ne vsebuje glutena, pa je na začetku en majhen hakeljc ali pa jih jaz nisem znal nikoli dobro pripravit. 100 % ajdova moka ne vsebuje glutena in pri pripravi mase, le ta ne pride tako lepo gosta in povezujoča, kot pri navadni beli moki, Preizkušal sem več različnih receptov, vendar pa sem imel vedno probleme pri obračanju (na žalost jih še ne mečem  v zrak) in jih nikoli nisem mogel obrniti, ne da bi razpadle ali pa se pretrgale. Mogoče je zato kriva tudi ponev, saj uporabljam kar taveliko ponev iz Ikea +365, iz katere pridejo res velike palačinke.  V bistvu mi zares dobrih ajdovih palačink še ni uspelo pripraviti. 

To pa se je spremenilo pred kratkim. Že pred dopustom sem pisal, da sem našel zame zaenkrat najbolšo ajdovo moko. Preizkusil sem več različnih ajdovih mok, vendar se mi zdi, da sem sedaj le našel takšno, ki zaenkrat nima primerjave. Mogoče bi bila kakšna sveža direktno iz mlina še boljša, ampak zame ta je tanajboljša ta hip. Gre se za 100 procentno bio polnovredno ajdovo moko brez glutena bosanske firme Heljda eco. Pakirana je v zeleni kartonasti škatli po 1 kg, cena pa je nekaj čez 4 EUR. Res je 4 EUR veliko za 1 kg moke, kljub temu, pa brez te moke sedaj pri nas doma ne gre več. Že ko odpreš notranjo papirnato vrečko, moka nenormalno dobro diši. Prav tako se vidi, da gre res za polnozrnato, saj ni tako fina, kot navadna bela moka, ampak so v njej vidni tudi "sledovi" ajde. Iz nje sem že delal testo za robidovo pito, pizzo, kruh in končni rezultat je bil vedno dišeč in zelo dober. Če kdo pozna še kakšno drugo zelo dobro ajdovo moko, naj mi sporoči, pa bom sprobal?

In na kakšen način sem rešil to zagato z maso iz ajdove moke? Tako, da sem ajdovi moki dodal polno žlico tapiokine moke, ki je tudi brez glutena, zraven tega pa še nima okusa, tako da ostane okus ajdove moke. Tapiokina moka lepo poveže celotno maso in iz te mase se lahko spečejo takšne mehke palačinke, ki jih lahko prepogibamo, brez da bi se bali, da se bodo pretrgale. Skoraj takšne kot iz navadne moke. 

Za lažjo večerjo ali malico (iz mase pride 3-4 velike palačinke ali pa 6 navadno velikih)
- 1 jajce
- 100 gramov ajdove moke brez glutena
- 2 dcl kozjega mleka (mi uporabljamo samo kozje mleko, vi pa ga lahko zamenjate kar z navadnim)
- 1 dcl mineralne vode
- polna žlica tapiokine moke
- ščep soli
- ščep rjavega trsnega sladkorja
- košček kokosovega masla ali maščobe
Po želji lahko v maso dodamo malo cimeta ali pa naribane limonine lupinice.

Jajce razžvrkljamo, mu primešamo mleko in vmešamo obe moki. Dobro premešamo, da nastane gladka masa, dodamo ščep soli in ščep sladkorja, na koncu pa maso zmehčamo s primešano mineralno vodo. Ponev segrejmo in jo namastimo tako, kot da bi jo s kocko kokosovega masla/maščobe obrisali. V vročo ponev vlijemo zajemaljko mase, obračamo ponev, da se masa razporedi po ponvi, nato pa zapečemo palačinko na obeh straneh. Rezultat so tanke, dišeče in mehke ajdove palačinke brez glutena.

Tokrat sem jih polnil z divjimi robidami in agavinim sirupom. Na polovico palačinke sem dal cca 10 robid, pokapal z agavinim sirupom, jo zložil v trikotnik ter kar z dlanjo stisnil, da so se robide v notranjosti rahlo zmečkale. Po vrhu sem nakapal še malo agavinega sirupa in dodal nekaj robid za dekoracijo.

Končno da sem našel recept, kjer mi ajdove palačinke vedno uspejo. (sprobano že trikrat)

Pita z robidami

Čeprav izdelujem veliko sladic pa vedno pazim, da vanje ne dajem preveč sladkorja. Še najboljše  so mi sladice, ki potegnejo na malo bolj kiselkast okus, saj s tem dajo potrebno svežino sladici. Ker letos nisem imel  sreče z malinami, pa imam več sreče z robidami. mogoče so mi robide celo ljubše, saj me spomnijo na moje mlade dni, ko sva jih z očetom hodila nabirat.  Tudi sedaj imam že ogledan večji grm divjih robid, ki je na bolj neobljudenem delu mojega sprehoda s psičko. Pridno spremljam, kako se razvijajo plodovi, ki bodo kmalu začeli dozorevati. 

 

Zadnjič sem pri Gourmet forever opazil, da je naredila plast za pito, ki ne vsebuje glutena,  zato sem se odločil, da še jaz naredim svojo verzijo brez glutenskega piškotnega testa. Odločil sem se, da naredim najbolj enostavno verzijo in še to samo v obliki večjega piškota. Čeprav je bilo to prvič, pa je nastal mehak večji piškot, ki se je dal lepo rezat, moja pa je bila navdušena nad njegovim okusom. 

Pita z robidami brez glutena:

Piškotno testo
- 100 gramov mletih mandljev
- 100 gramov bio ajdove moke (našel sem po mojem mišljenju najboljšo ajdovo moko, ki jo bo v kretkem predstavil)
- 100 gramov masla
- 2 žlici vode
- ščepec soli

Krema
- 200 gramov sladke smetane
- lonček grškega jogurta (125 gramov)
- 2 žlici agavinega sirupa

Okrasitev
- 250 gramov robid

V mešalniku zmešamo mandlje, ajdovo moko, ščepec soli, žlici vode in hladno maslo, da nastane gosta masa. Nastalo maso sem razporedil po papirju za peko in jo oblikoval v krog premera 20 cm, višine cca 1,5 cm. Pečemo v ogreti pečici 15 minut na 180 stopinjah. 

Za osvežilno kremo stepemo sladko smetano do črvstega, ji dodamo agavin sirup in lonček grškega jogurta ter na hitro vse skupaj dobro premešamo. 

Nastalo kremo namažemo na piškotno testo in jo okrasimo s svežimi robidami. 

Lahko jo shranimo v hladilnik, vendar pa se takšni sladici ni mogoče upreti in jo je potrebno  zmazati v enem zamahu. 

Kostanjeva dobrota

Že dolgo časa sem imel ogledan recept Zdrave kocke iz ajdove kaše, katerega sem zasledil na Kulinariki. Ajdovo kašo sem spoznal, ko sem bil še zelo zelo mlad, saj je moj dedek oziroma stari ata, kot sem ga klical, pri  kolinah izdeloval krvavice in pri tem uporabljal ajdovo kašo. Ko je prišel čas, da sva se z mojo odločila, da ne bova več jedla mesa, sem na ajdovo kašo skoraj pozabil. No, zadnje čase jo spet uporabljava za različne zelenjavne jedi, vendar pa da bi ajdovo kašo uporabil v sladici, pa mi ni prišlo na pamet. Ker sem v soboto očistil pečico v 0, jo je bilo treba v nedeljo itak  takoj preizkusiti.  Kot nalašč, da sem se opogumil in priredil zgornji recept po svoje. Že med izdelavo sem bil deležen kritik s strani moje boljše polovice, da tega peciva pa že ne bo jedla, vendar pa se je s prvim grižljajem  njeno mišljenje spremenilo, saj tako dobre in zdrave sladice (kot jo opisujejo v receptu) še ni jedla. Zadeva je res hudo dobra, saj sem se odločil, da namesto marmelade in čokolade, naredim kostanjevo kremo in z njo okrasim biskvit, saj se mi je zdelo, da se ajdova kaša in kostanjeva krema zelo dobro ujameta.  

Sestavine za biskvit:
- 100 gramov ajdove kaše
- 10 gramov masla
- 100 gramov rjavega sladkorja
- 3 jajca
- 2 veliki žlici nesladkanega kakava
- 40 gramov polnozrnate moke
- pol žličke vinskega kamna
- žlica nastrgane lupinice bio limon

Krema
- 2 dcl sladke smetane
- 200 gramov mascarpone
- 150 gramov kostanjevega pireja

Ajdovo kašo skuhamo, odcedimo in pustimo, da se ohladi. Penasto vmešamo rumenjake in sladkor, dodamo maslo, ter počasi vmešamo moko, vinski kamen, kakav in limonino lupinico. Nato vmešamo še ohlajeno ajdovo kašo in narahlo še sneg iz beljakov. Prelijemo v tortni model velikosti fi 26 (tokrat sem ga oblekel v peki papir) in pečemo v ogreti pečici 20 minut na 180 stopinjah. Pečen biskvit ohladimo na rešetki in ga ohlajenega  okrasimo s kostanjevo kremo. Tako nastane KOSTANJEVA DOBROTA, kot sem jo sam poimenoval.

Ker je bila tale sladica res zelo dobra, sem jo v dveh dneh naredil kar dvakrat, zato bodo tudi fotke iz dveh "fotošutingov."

Valovi kostanjeve kreme, moral sem se malo igrati.

Upam, da sem vas prepričal, da se tole sladico zeres splača pripraviti, saj je njen okus malo drugačen od navadnih biskvitov in prav popestri celotno zadevo. Tedna pa še ni konec, tako, da obstaja možnost, da bom pripravil še eno.