Bučni njoki

Jesen je pravi čas za jedi, v katerih lahko uporabimo sezonsko zelenjavo in to so sedaj buče. Na vsakem koraku lahko skoraj najdemo Hokkaido ali maslene buče. Buče že s svojo barvo poskrbijo, da nam je toplo pri srcu, saj oranžna barva spada med toplejše barve in je barva ognja ter sonca, ki pomaga premagovati utrujenost. Prav tako pa oranžna barva vzpodbuja apetit, ki je pomemben pri naši jedi, ki so tokrat Bučni njoki s pestom iz vijolične bazilike. 

Letos se nisem lotil vzgoje domačih hokkaido buč, kot sem to počel lansko leto in si lahko ogledate, kako je izgleda naš balkon v objavah  Umetna oploditev ali kako se preleviš v pridno čebelico ali čmrlja in Hokkaido buče part II (Petelinji zajtrk). Čeprav imam rad zelenje, pa so ga buče lani ustvarile preveč in s tem skoraj zadušile vso ostalo zelenje na balkonu. Letos so pač na balkonu kraljevale različne vrste met, različne vrste začimb in pa seveda čiliji. 

Čeprav imamo radi tudi maslene buče, pa so mi Hokkaido buče vseeno ljubše. Njihova živo oranžna barva je tako privlačna, da jih večkrat uprabim v jedeh, kot so bile že opisane v objavah : 

- Sladek krompir z zelenjavo in Hokkaido bučo

- Hokkaido bučna juha

- Tris bučk

- Hokkaido pirini rezanci in pesto iz vijolične in zelene bazilike

Ker so buče zares zelo uporabne in jih obdelane  (pečne in zmiksane v pire) hranimo v zmrzovalniku kar nekaj časa, je sedaj pravi čas, da probate kakšen izmed receptov iz Hokkaido buč in si nato tudi sami pripravite bučni pire za ozimnico. 

Focaccia s sušenimi paradižniki in baziliko

Pa ne že spet focaccia ali pač? 

Ne morem si pomagat, vendar sem z njo postal skoraj obseden. Prav tako moji dve. Sploh mi ni problem zvečer vse pripravit, zjutraj pa dokončat in spečt. Tako ali tako  sem jutranji človek in če si jutro krajšam s tem, da si pripravim nekaj dišečega in dobrega, potem je pa zame sploh dobro jutro in ne samo besedna fraza. 

Če že nisem sam pekel svojega kruha, sem večkrat kupil ajdovega z orehi, ki ni smel manjkat vsako nedeljo zjutraj pri zajtrku. Tega je sedaj zamenjala focaccia, ki si jo vsakič priredim malo drugače. Zadnjič sem vam predstavil focaccio z olivami in rožmarinom, tokrat pa je na vrsti focaccia s sušenimi paradižniki in baziliko. 

Osnovni  recept za focaccio se ne bo razlikoval, spremenjeni sta le dodatni sestavini, ki sta tokrat sušeni paradižniki in vijolična bazilika, ki se letos zaradi vremena ni obarvala v svoje barve in je ostala nekje med zeleno in vijolično barvo. Čeprav pravijo, da bazilika nima rada vlage, ji to skoraj vsakodnevno deževje prav godi, saj raste tako hitro, da jo skoraj ne morem sproti porabiti. Pri sušenih paradižnikih pa je najbolje, da uporabite suhe paradižnike in jih pred uporabo samo namočite za 10 minut v olje skupaj z baziliko, kot pa tiste, ki so že marinirani v olju, saj so zame brez okusa, oziroma imajo okus samo po olju. Razen če imate kakšno domačo varianto vloženih sušenih paradižnikov, ki pa so definitivno boljši kot pa kupljeni. 

Sirup iz vijolične bazilike

Tale sirup pa je čisti zadetek v polno. Začelo se je tako, da sem bil v soboto že ob 7.00 uri na glavni Ljubljanski tržnici, kjer sem se spet ustavil pri mamci, kjer kupujem tista zelišča, katerih nimam doma. Kljub temu, da sem si preventivno naredil zalogo vijolične bazilike (v zmrzovalniku sta shranjena litrski in pol litrski glaž) nisem mogel, da ne bi vzel tri šopke vijolične bazilike. Ker sem velik odjemalec te njene bazilike mi je dala mamca še dva za povrh. Tako sem romal doma spet s 5 šopki bazilke in si mislil, jih bom že za kaj uporabil. Lahko bi rekel, da je bila vožnja domov prav aromatična, saj je v avtu dišalo po baziliki. Prav tako pa sem že v avtu premišljeval, kaj bi naredil s toliko bazilike. Dobil sem idejo, da iz bazilike naredim sirup, saj izdelava ne more biti precej drugačna od ostalih sirupov kot so metin, melisin in ostali. 

Za  zadetek v polno sem uporabil (tokrat sem igral malo bolj na sigurno, saj sem hotel ohraniti barvo):

- 5 šopkov vijolične bazilike

- 1,5 kg sladkorja

- 3,5 litra vode

- sok ene limone

Baziliko sem opral in iz stebelc osmukal vse liste, saj je bilo listov več kot preveč. Liste sem nato še enkrat opral in jih pustil, da so se osušili. Medtem sem v večjem loncu zavrel vodo in dodal sladkor. Tokrat sem uporabil navaden beli sladkor, saj sem upal, da bo nastal sirup nežno rdeče barve, kar pa bi z uporabo rjavega sladkorja uničil. Ko se je sladkor stopil in je voda še enkrat zavrela, sem lonec odstavil iz štedilnika in ga pokril s pokrovko. Lističe bazilike sem na hitro nasekljal na manjše kose, nato pa jih dal v lonec, pokril s pokrovko ter pustil pokrite do naslednjega dne (celih 24 ur). Naslednji dan me je v loncu že čakala rdeče-obarvana-dišeča-po-baziliki tekočina, katero sem precedil, nato pa jo ponovno zavrel in ji dodal sok ene limone. Ko se je malo ohladila, sem jo pretočil v segrete steklenice, pri čemer sem napolnil 4 litrske steklenice.

Lističe rdeče bazilike.

Naslednji dan pa je bil dan D, ko je bilo treba preizkusiti, kaj sem tokrat ustvaril. Kot ostali sirupi se tudi tale redči z vodo. Že po prvem požirku sem vedel, da sem spet zadel v polno. Spet mi je uspel super sirup. Odličen sirup, kateri ima vonj o baziliki, okus pa je mešanica bazilike z rahlim pridihom limone.  Tudi moja boljša polovica je po prvem kozarcu priznala, da je bila sprva skeptična, da bo tokrat nastal dober sirup, sedaj pa je tudi ona presenečena, kako dober sirup je nastal iz kupa bazilike, sladkorja in vode. 

Ob objavi tega zapisa je prva steklenica že pošla, druga pa je že pri polovici. Ne bom dejal, da za hitro izginjanje sirupa ni krivo vreme, vendar pa je ta sirup tako dober, da ga bo potrebno kmalu spet narediti. 

Ko sem se spravil pisati tale zapis, sem šel preverjati na net, če že obstaja kakšen zapis o sirupu iz bazilike. Eden izmed zadetkov je na strani www.kulinarika.net/, kjer je skoraj identičen recept kot tale moj. Med mnenji je nekdo omenjal baziliko Magic Blue. Slučajno kdo ve, kje bi se dalo dobit to vrsto bazilike?