Cvetačna juha iz Cavolfiore viola Catanese

Ko sem v soboto zjutraj prišel na tržnico, me je čakalo novo presenečenje  in to v vijolični barvi. Zelo me je zanimalo, le kaj bi lahko bilo v vijolični barvi razen melancanov? Vse je bilo takoj jasno, ko je Gospodar Žiber predme postavil velik zaboj mladih vijoličnih cvetač vrste Cavolfiore viola Catanese. Le kako se ne bi na prvi pogled zaljubil v to vijolično barvo.

Pri Žiberjevih že nekaj let vzgajajo navadno cvetačo, ki jo poznamo vsi kot navadno belo cvetačo, letošnjo sezono (konec lanskega leta) pa so poiskusili še z vzgojo nove vrste Cavolfiore viola Catanese, katere semena je prinesel iz Italije. Ravno ta teden, so bile te majhne in za nekatere vizualno privlačne vijolične cvetačice že dovolj velike, da jih je lahko pripeljal na tržnico. 

Cvetača spada med kapusnice in izvira iz sverovzhodnega Sredozemlja. Cvetača je bogat vir vitaminov in mineralov, vsebuje pa malo kalorij. Pri vitaminih lahko izpostavimo vitamin K, ki je pomemben pri strjevanju krvi, prav tako pa vsebuje tudi veliko vitamina C. Je lahko prebavljiva, ker vsebuje lahko prebavljive beljakovine in odlično vpliva na prebavo ter presnovo, zaradi česar je primerna tudi za želodčne in črevesne bolnike. Med zdravilne lastnosti cvetače bi lahko zapisali, da odvaja vodo, pomaga pri težavah ledvic in mehurja, pospešuje nastajanje krvi, krepi imunski sistem, preprečuje okužbe, znižuje krvni tlak in zmanjšuje tveganje za nastanek raka. 

Če sem iskren, sem v trgovinah že videl vijolične glave cvetače, vendar me verjetno zaradi njihove velikosti in vijolične barve, ni pritegnila, ker je delovala precej umetno. Pri teh mladih, še ne do konca razvitih in zraslih cvetačicah, pa me je ta vijolična  barva očarala, saj sem vedel, da je zrasla tako kot mora in ni bila umetno vzgojena. 

Nekateri ne marajo cvetače ravno zaredi njenega vonja pri kuhanju. Če sem iskren bi se včasih lahko štel mednje tudi sam, vendar, če cvetačo pripravimo na pravilen način, potem tudi tega vonja ni zaznati. Cvetačo je treba pripravi hitro in dolgotrajno kuhanje povzroči ravno ta neprijeten vonj.  Verjetno pa je bil najbolj utrgan in odklopljen recept, kjer sem uporabil cvetačo ravno Limonin puding, ki sem ga predstavil v objavi Limonin puding presenečenja. 

Limonin puding presenečenja

To pa je do sedaj eden izmed najbolj neverjetnih receptov, ki sem se jih spravil preizkusiti. Če ne bi bili zraven, ko se tale sladica dela in ne bi vedeli iz česa je nastala, potem tudi ne bi verjeli, ko bi vam povedal iz česa je narejena, dokler tega ne bi naredil pred vami. 

Že kot otrok sem nekako vzljubil limone. Mama mi je vedno kot preventivo pred prehladom olupila limono, mi jo narezala na koščke in mi jo ponudila na krožniku skupaj s sladkorjem. Takrat ni bilo boljšega, kot da sem pomakal koščke limone v sladkor in jih jedel, nato pa še polizal krožnik, na kateremu je ostal sladkor natopljen z limoninim sokom. Čez čas sladkor ni bil več pomemben in sem limono jedel kot mandarino oziroma pomarančo. To prakticiram še sedaj. Ko vidim, da se me poskuša lotevati prehlad, takoj olupim 2 do 3 limone in jih brez problema pojem. Pri brskanju na netu sem našel prav zanimiv recept za limonin puding brez laktoze. Ko sem prebral, iz česa je narejen, sem se odločil, da to pa res moram preizkusiti. Podal sem se na tržnico iskal ta pravo sestavino. 

In vas že zanima kaj to je? No, tudi če vas ne bi zanimalo, vam povem, da je glavna sestavina tega pudinga cvetača. Cvetača? Ja res neverjetno, vendar pa je res cvetača.

Ker vem, da ni veliko ljubiteljev cvetače oziroma cvetača ni ravno najbolj priljubljena zelenjava, poleg tega med kuhanjem oddaja zelo specifičen in močanj vonj, je tale recept za tiste najbolj pogumne oziroma za tiste ki ne smejo uživati laktoze (pravilno, osebe z laktozno intoleranco).

Za 3 večje oziroma 4 normalne skodelice potrebujemo:
- 350 gramov cvetače (najboljše je čisto sveža mlada - majhna glavica)
- 2 dcl domačega mandljevega mleka
- 2 žlici vanilijega ekstrakta (še boljše je pravo vanilijo skuhati v mandljevem mleku)
- 2 žlici sladkorja
- limonina lupinica ene bio limone
- sveže izstisnjen sok ene limone
- in zelo dober mikser

Cvetačo očistimo, narežemo na majhne koščke in jo dobro speremo. Da pripravo skrajšamo (čas kuhanja cvetače), oprano cvetačo zmeljemo v multipraktiku na čisto majhne koščke. Če tega ne storite, je potrebno čas kuhanja podaljšat, dokler se cvetača ne skuha. 

Nato v srednje veliko kozico oz. lonec stresemo zmleto cvetačo, ji prilijemo 2 dcl domačega mandljevega mleka, dodamo 2 žlici sladkorja, 2 žlici vanilijevega ekstrakta in pa naribano lupinico bio limone. Vse skupaj dobro premešamo in zavremo. Ko masa zavre, zmanšamo temperaturo in kuhamo še 5 do 7 minut oziroma toliko časa, da  se cvetača skuha. Skuhano zmes vlijemo v mikser, počakamo, da se malo shladi, nato dolijemo limonin sok in vse skupaj zelo dobro zmiksamo. Čas miksanja je odvisen od mikserja, saj miksamo toliko časa, da nastane zmes podobna pudingu, ki nima grudic. (jaz sem v mojem mikserju pustil kar 5 minut na polnih obratih). Nastalo zmiksano zmes prelijemo v posodico s pokrovom in jo damo v hladilnik za najmanj 18 ur. V tem času se zgodi čudež iz limoninega soka in cvetače. Naslednji dan z nastalim limoninim pudingom napolnimo skodelice in postrežemo osebi, ki ne ve iz česa je narejen ta limonin puding.

To sem napisal zato, ker me je moja že isti, dan, ko sem začel s kuhanjem cvetače prepričevala, da pa tole ne more biti dobro in da celo stanovanje smrdi po cvetači. 

Čeprav so bila mnenja drugih, ki so ga že pripravljali,  o okusu tega limoninega pudinga različna, lahko povem, da sem tale puding pojedel brez problema in še odličen je bil. Mojo sem na začetku  moral prepričati, da ga je probala, vendar pa je tudi ona potem dejala, da se cvetače v njemu ne čuti.

Včasih je potrebno biti malo drzen in poizkusiti tudi kakšno neobičajno izvedbo sladice.

Še link do originala:

http://www.healthfulpursuit.com/2013/03/vegan-lemon-pudding/