Hladna testeninska solata

Noro, kako hitro se obrnejo letni časi. Zdi se mi, da smo komaj prišli iz letnega dopusta, pa smo že v hladnih zimskih dneh in nizkih temperaturah. Jedi in recepti, ki jih zadnje čase predstavljam na blogu, bi bolj sodile v vroče poletne dni, vendar pa ni nič narobe, če jih pripravimo tudi sedaj. Res pa je, da so nekatere sestavine takrat veliko boljše oziroma okusnejše, saj je takrat njhova sezona. Tudi današnjo jed lahko pripravimo kot samostojno glavno jed, vendar pa jo največkrat pripravljam za malico v službi.   Hladna testeninska solata paše v vsakem letnem času.

Kot sem že v prešnji objavi pri hladni kvinojini solati pisal, največkrat pripravljam malico za službo kar doma. Noben problem mi ni, da si zvečer vzamem nekaj miut za pripravo jedi, ki jo lahko drug dan nesem s seboj v službo in jo pojem za malico. Tisti časi, ko so se za malico jedli sendviči, rogljički, krofi, bureki, pizze, itd, so že zdavnaj mimo. Res pa je, da moraš biti takšen človek, da ti ni težko zvečer pripravljati jedi za drugi dan. Ljudje smo postali zadnje čase veliko bolj "komot" in je lažje iti v kakšno gostilno ali hitro restavracijo na malico, pa čeprav vemo, da si doma lahko pripravimo veliko boljše jedi, pa pri tem še malce privarčujemo.  

Domača pizza

Kar nekaj znancev me je nagovarjalo, da naj že objavim, kako doma pripravim pizzo, ki izgleda kot, da bi bila pečena v krušni peči. Ko komu pokažem fotografije kako izgledajo naše domače pizze, ne morejo verjeti, da so te pizze pečene v navadni pečici. Zato tokrat objava, kako se pripravi in speče naša domača pizza. 

Veliko jih pravi, da je edina prava pizza iz krušne peči in sigurno se strinjam z njimi. Jaz ne bom nikoli rekel, da je moja pizza takšna kot iz krušne peči, lahko pa sigurno trdim, da lahko spečem domačo pizzo v navadni pečici, brez posebnih pripomočkov, da izgleda, kot da bi bila pečena v krušni peči. Da ne boste mislili, da delam samo na izgledu, ampak tudi okus pizze je zelo dober. Kje so že tisti časi, ko sem pizze pripravljal, tako kot nas jih večina pripravljala, z debelim testom, kot da bi jedel kruh z dodatki, in precej dolgim časom pečenja. Če pogledam v objavo izpred malo več kot 5 let Vegetarijanska pizza na moj način, se vidi ravno to, o čem sem pisal v stavku pred tem. V času, ko sem takrat spekel eno samo pizzo, sedaj spečem tri pizze zaporedoma.

Prave pizze se pečejo v krušnih pečeh, kjer peči dosežejo čez 400-500 stopinj in to samo 90-100 sekund. Na žalost takšnih peči nimamo v kuhinjah. Sem pa na spletu zasledil, da je nekdo predelal novejšo  pečico, da je lahko pekel pizzo kar s programom piroliza, ki doseže te visoke temperature. Problem je v tem, ker se v tem programu pečica zaklene in vrat ne moreš odpreti ves čas poteka programa. Njemu je  nekako uspelo umaknil blokado in je lahko spekel pizzo v zelo kratkem času. 

V naši kuhinji  je zelo stara pečica, ki ima najvišjo temperaturo 275 stopinj, kar je dovolj, da lahko pizzo spečem v cca 5 minutah.  Važna je samo predpriprava in to je, da debel pladenj za peko pred peko pizze zelo segrejem. Vem, da ste nekateri že nabavili posebne kamne za peko pizze oziroma šamotne plošče, ki omogočajo imitacijo peke kot v krušni peči. Ta moja objava je samo to, da se da  speči takšna pizza tudi brez teh šamotnih plošč in kamnom za peko pizze. Čeprav bi si tudi sam želel novo pečico, ki doseže 310 stopinj (je že na WISH listi oziroma, bo treba pisati božičku za velike fante). 

Da se domača pizza tako hitro speče v pečici je potrebno tudi to, da testo dovolj na tanko raztegnemo. Tisti časi pizze z debelim testom so že mimo. Tudi v pizzerijah ne boste dobili več tako debelega testa. Razen če ste res ljubitelj, da so pizze debele. Pravilno je, da je testo na sredini nekje 2-3 mm, rob pa lahko pustite malo debelejši, da se med peko napihne. 

Francoska torta z olivami / French olives cake

Se vam zdi naslov malo zavajajoč, glede na prvo fotografijo? Tudi meni bi se zdel, ker tole na fotografiji izgleda bolj kot neke vrst kruh ozirom kolač, ne pa torta, kot je navedeno v naslovu. Vendar pa se vsi motimo, saj gre za vrsto slane torte z imenom Francoska torta z olivami (v originalu French olives cake), ki je pečena v podolgovatem pekaču, da se lepše speče in posledično še lažje razreže, ko je že pečena. 

Kot ste iz preteklih objav že razbrali, vso sezonsko zelenjavo kupujem na Ljubljanski tržnici pri družini Žiber oziroma bolj znani kot GospoDAR sonca.  Poleg pridelave zelenjave, pri Žiberjevih pridelujejo tudi odlično olivno olje iz starih Piranskih sort kot so Piranska Buga, Piranska Komuna, Piranska Černica in Piranska Štorta ter drugih kot je Leccino. In tisti, ki hodite mimo njihove stojnice, ste verjetno opazili velik plastičen zaboj, ki je poln temno zeleno-rjavih oliv. V tem zaboju so obdelane in pripravljene za uživanje olive sorte Piranska Štorta. Gre za podolgovato oljko z malce zavihano koščico, ki je zelo iskana in jo uvrščajo na vrh sortnega nabora namiznih oljk. 

Ker sem tudi sam velik ljubitelj oliv in njihova stalna stranka, sva se z gospodarjem Egidio Žibrom pogovarjala o njihovih oljkah. Pogovor je nanesel na to, da sva se pogovarjala v katerih jedeh se da uporabiti njihove oljke vrste Piranska Štorta. Na koncu pa mi je dal izziv, da ga presenetim in poskušam iz njegovih oljk narediti sladico.

Sladico? In to iz oljk? Oljke oziroma olive imajo tako specifičen okus, da se sladice iz njih ne da narediti. Preiskal sem cel kup spletnih strani, kjer sem iskal vsaj nekaj kar bi bilo podobno sladici, ki bi bila narejena iz oljk, vendar nekaj takšnega ne obstaja. Na koncu sem obupal in sprejel kompromis ter se odločil, da naredim slano torto z olivami. Čeprav v resnici niti ne izgleda kot sladica ali torta, pa se vsaj po imenu lahko približa sladici. Odločitev je padla, da naredim Francosko torto z olivami, ki je precej znana po svetu in zelo enostavna za pripravit, vendar na svoj način in z domačimi sestavinami.

Focaccia z olivami in rožmarinom

Pa tale recept ne govori o navadni iz bele moke, ampak takšni, ki je narejena iz polovice ajdove in polovice pirine moke. Vas še vedno zanima? No pa začnimo pripoved.

Letos sem spet prebiral na različnih blogih, kako nekateri pišejo izgovore, da se jim v poletnih dneh ne da pripravljati jedi, ki ti vzamejo več časa, ali pa takšnih, kjer je potrebna uporaba pečice. Jaz sem še vedno mnenja, da če rad kuhaš in kuhaš z ljubeznijo, potem ni  izgovora, da tudi poleti ne bi uporabljal pečice. Sploh pa letos, ko je takšno vreme, da bi bilo potrebno včasih kar malo podkurit v stanovanju. Ne spomnim se poletja, ko bi si moral na sprehod s psičko kdaj vzeti še majico z dolgimi rokavi (pa nisem zmrznjene sorte).

Mogoče sem res čudne sorte, vendar pa sem letos na morju sam pripravljal kruh. Res, da je veliko lažje iti v trgovino in ga kupiti, jaz pa sem poskrbel, da sta se moji pupi  zjutraj zbujali ob vonju sveže pečenega kruha. Najbolj pa ju je navdušila focaccia iz ajdove in pirine moke z dodatkom črnih oliv in rožmarina, ki sem ga rezal kar iz grma pred vrati apartmaja.

Brezglutenska pita

Ja, spet smo pri brezglutenskih receptih. Zadnje čase sem precej časa posvečal tortam, vendar pa to ne pomeni, da si nisem pripravljal dobrih brezglutenski jedi. Eno izmed njih predstavljam danes in to je prava brezglutenska pita iz blitve, sušenih paradižnikov, kvinoje, oliv in feta sira. 

Sestavine za brezglutensko pito:

- 300 gramov kvinoje

- 4 jajca

- srednje velika rdeča čebula

- 150 gramov narezane blitve

- 100 gramov sušenih paradižnikov

- 15 črnih oliv - razpolovljenih

- 100 gramov feta sira

-  sol, poper, malo origana

Kvinojo skuhamo po navodilu proizvajalca in pustimo, da se malo ohladi. 

Nasekljamo čebulo, sušene paradižnike narežemo na 2 cm velike koščke, blitvo narežemo na koščke, olive razpolovimo, feta sira narežemo na koščke. V večji skledi umešamo 4 jajca, jim dodamo vse narezane sestavine, kuhano kvinojo, solimo popramo in potresemo z žličko origana. Vse skupaj dobro premešamo. Ognjevarni pekač namažemo z maslom in vanj razporedimo nastalo mešanico. 

Pečemo v ogreti pečici 30 minut na 200 stopinjah.
 

Ta brezglutenska pita je odlična še topla, lahko pa jo jemo tudi hladno, saj si jo večkrat pripravim, da si jo nesema v službo za malico. Točno ta na sliki je bila pečena zvečer in je naslednji dan romala z nama v službo.

Ali si sami pripravljate malico za službo ali spadate med tiste, ki si jo dnevno kupujejo?

Mediteranska solata s kvinojo in bulgurjem

V času mojega posta s sadno zelenjavnimi sokovi se je v naši kuhinji še vedno na veliko peklo, prav tako pa sem kuhal in pripravljal jedi za najino malo princesko. Tortice, ki sem jih naredil med postom, bodo predstavljene v prihajajočih postih. 9 dan mojega posta pa sem naši tamali pripravil mediteransko solato, katera mi je šla tako v nos, da sem se odločil, da si jo sigurno pripravim nekaj dni zatem, ko končam s postom. Mediteranska solata je prav primerna za vroče dni, čeprav jih letos še res nismo deležni. Največkrat si jo pripravimo kar celo skledo in nam to zadostuje kot kosilo. Tokrat pa sem si jo še malo ojačal z mešanico kuhane kvinoje in bulgurja in nastala je mediteranska solata s kvinojo in bulgurjem.

Za 3 dobre jedce zadostuje:

- lonček mešanice kvinoje in bulgurja (lahko naredite brez bulgurja in bo brez glutena)

- 1 velika kumara

- 250 gramov češnjevih paradižnikov

- 2 srednje veliki šalotki

- 15 kalamata oliv

- 100 gramov feta sira

- polovica limone

- sol, poper in olivno olje

Kvinojo in bulgur skuhajte po navodilu proizvajalca in ohladite. Jaz sem tokrat uporabil že pripravljeno mešanico, ki se je kuhala 12 minut v dvojni količini vode. 

Ko se kvinoja in bulgur hladita narežemo paradižnike na četrtine, nasekljamo šalotki, olivam odstranimo koščice in jih narežemo na rezine. Kumaro olupimo, jo narežemo na četrtine, odstranimo semena (sfiliramo) in narežemo na manjše koščke. Feta sir narežemo na manjše kockice. 

Vse sestavine zmešamo v večji posodi, solimo, popramo, izstisnemo sok polovice limone in prelijemo z olivnim oljem ter dobro premešamo. 

Po pravici povedano sem bil takrat že tako lačen, da sem si moral narediti malo skledico te mediteranske solate s kvinojo in bulgurjem, da sem lahko potem počakal, da je prišla moja iz službe na kosilo. Ker gre za preprosto jed, ki ni tako občutljiva in jo lahko uživamo toplo ali pa hladno, se mi zdi, da je primerna tudi kot malica, katero si bom večkrat nesel v službo. 

 

Kot sem že med sestavinami omenil, če želite solato brez glutena, potem dodajte samo kvinojo brez bulgurja.

Kuskus z mediteranskim pridihom

Še ena hitra jed, ki je večkrat na naših krožnikih, pa je na žalost še nisem objavil. V bistvu gre za neke vrste kuskus z zelenjavo, vendar pa so v jedi najbolj pomembne sestavine zelene izkoščičene olive, origano in bazilika. Mogoče se bo komu zdela tale kombinacija ostale zelenjave in oliv malo čudna, vendar pa zame olive dodajo tisto piko na i, da je jed drugačna od ostalih. Ker smo pri nas vsi veliki jedci, pišem sestavine kot jih uporabljam pri kuhi, vi pa si jih priredite po svoje.

Tokrat so v lonec romale naslednje sestavine:
- 1 srednje velika čebula
- 1 strok česna
- tris paprik (rumena, rdeča in zelena)
- 3 pelati (najlažje se jih nadomesti z konzervo narezanih pelatov)
- cca 20 zelenih izkoščičenih oliv
- 300 gramov kuskusa (instant varianta)
- 10 listov sveže bazilike in pa žlička origana (na žalost nisem imel svežega)
- sol, poper, oljčno olje

V večjem loncu (pokrovka mora biti, za dokončanje jedi) na oljčnem olju prepražimo nasekljano čebulo in česen. Dodamo na manjše trakove narezano papriko in jo prepražimo, vendar mora ostati še malo čvrsta.  Dodamo pelate, ki smo jih narezali na koščke ter vse skupaj malo pokuhamo. Ko so se pelati razpustili dodamo 2 dcl vode, žličko origana, solimo (vendar ne preveč, ker bojo jedi slan okus dale olive) ter vse skupaj kuhamo na zmernem ognju 5 minut. Na koncu dodamo zelene olive, katere se ne smejo predolgo kuhati, ampak samo pogreti. Olive kuhamo samo toliko časa, da v lonec natrgamo deset listov sveže bazilike (to je največ 2 minuti). Nato dodamo kuskus in dobro premešamo, da se ves kuskus prepije z omako, odstavimo lonec iz štedilnika, pokrijemo s pokrovko in pustimo, da se kuskus duši 5 minut. Po 5 minutah odstanimo pokrovko in nastalo jed narahlo premešamo ter serviramo na krožnike.

Včasih k sestavinam dodam še bučko in korenje, vendar pa se mi zdi, da je  potem že preveč zelenjave na kupu, čeprav jo vsi obožujemo.